Zadnje čase poslušam o dojenčkih, ki spijo celo noč in se čez dan dobrovoljno igrajo na tleh in raziskujejo okolico. Ob tem mi ni nič kaj prijetno. Današnje razmišljanje se je v bistvu napisalo kar samo, medtem ko sem hodila gor in dol po otroški sobi in uspavala Jakoba ter upala, da se ne bo prebudil takoj, ko ga bom odložila v posteljico. Najbrž vam je zdaj že jasno, da Jakob ni eden takšnih dojenčkov, kajne? Saj se ne pritožujem (ali pač?!). V bistvu nisem bila nikoli v stiku s spečimi dojenčki, zato ne vem kaj zamujam, a tu in tam bi bilo zelo luštno čez dan imeti prosti obe roki (hvala nosilka!) ter se ponoči pošteno naspati, haha. So dnevi, ko je tudi on čez dan “kot da ga ni” in se nam ves čas smeji ter nas opazuje, a jih ni veliko. Najprej smo krivili kolike, potem preobčutljivost na določeno hrano, kasneje smo sumili na alergijo, potem je bilo krivo to, da ima pač takšno obdobje, pa zobki rastejo in še sto takšnih in podobnih razlogov. Ne vem. Morda pa takšen pač je.
Berem izkušnje in komentarje na spletu in se čudim, koliko je takšnih neodložljivih dojenčkov in koliko je takšnih mam, ki bi takšne dojenčke pustile jokati, ker bi naj bili razvajeni, ker izsiljujejo ali pa zato, ker jim je pač samo dolgčas. Vem, ni lahko. Občutek imaš, kot da ne moreš dihati, ker nimaš časa v miru pojesti kosila (kaj šele, da bi ga skuhal) in ker vsakič, ko ga odložiš, poslušaš glasno pritoževanje, ki se hitro spremeni v jok, pa čeprav greš samo na stranišče. Občutek imaš, da dojenčku nič ne manjka. Nahraniš ga, previješ ga, igraš se z njim, ponudiš mu igrače, poješ mu pesmice in si ves čas v njegovi bližini, a ni dovolj. On želi biti v tvojem naročju. Ni dovolj, če ga želiš zamotiti z igračo ali pesmico, on želi, da ga nosiš in zibaš, pa tudi dojenje je visoko na njegovem seznamu želja. Najbrž imaš po nekaj takšnih dneh občutek, da ne boš več zmogla. V takih trenutkih velikokrat dobimo kakšen nasvet, ki morda ni najbolj pameten. Ja, za mamo že. Pa za otroka? Morda bi bolj pomagalo, če ti povem, da nisi sama. Tudi jaz imam neodložljivega dojenčka. Tudi jaz iščem nasvete in načine, ki bi olajšali moj vsakdan in ki bi mi pomagali, da bi se sprostila, zadihala ter si nabrala novih moči. Otroci nas potrebujejo. Prvo leto ali dve so toliko odvisni od nas, da je prav, da v takšnih situacijah postavimo njihove potrebe pred svoje. Ko imam občutek, da ne zmorem več in da nujno potrebujem odklop, ga oblečem, položim v otroški voziček in on v trenutku zaspi. To je čas, ko je umirjen in zadovoljen, jaz pa se lahko nadiham svežega zraka, premislim, morda poklepetam s kakšno prijateljico in v miru spijem kavo. Upam, da si tudi ti našla način za sprostitev, ki ustreza tebi in tvojemu dojenčku. Preizkusiš lahko več stvari in zagotovo vama bo kaj ustrezalo (morda bo to vožnja z avtomobilom, obisk pri prijateljici, morda ti bo ustrezalo, da ga za nekaj ur prepustiš atiju ali babici in greš sama vsaj v trgovino ipd.). Nisem in nikoli ne bom pristaš tega, da pustimo dojenčka jokati, pa četudi se nam zdi, da joče za kakšno nepomembno stvar in da mu nič ne manjka.
Kmalu po rojstvu Aljaža sem gledala neki film, v katerem je bilo rečeno tako: “Zdaj si mama. Potrpi!” (v slovenščini se to sliši zelo lepo, v bistvu je bilo bolj “Suck it up! You are a mom now!”, hihi). Vam povem, to je najboljši nasvet, kar sem jih slišala in ta stavek mi v glavi odzvanja vsakič, ko se mi zdi, da ne bom zmogla. Ne gre se za to, da bi pozabila nase, kot na žensko in ženo, a včasih ima dojenček (tudi otrok, a ta nas zagotovo potrebuje manj in drugače) prednost. Vesela sem, da zmorem to prepoznati in da delujem po svojem občutku ter tudi v slabem dnevu najdem motivacijo za naprej. Namen te objave ni, da bi druga drugi solile pamet, ampak da bi druga drugo navdihnile in spodbudile k temu, da bomo točno takšne mame, kot si želimo biti in da bomo znale prepoznati potrebe dojenčka ter se na njih odzvati, kot same najbolje vemo in znamo.
Z ljubeznijo, Mama.