Trdno verjamem v to, da je imeti več otrok prednost in blagoslov, kar je že v štartu botrovalo k odločitvi, da imava danes tri. Nekateri bi rekli, da je naporno, spet drugi bi rekli, da je to velik strošek, tretji pa bi rekli, da so otroci največji blagoslov, kar jih je in da je z vsakim naslednjim še lepše. Res je naporno in zahteva veliko časa, truda in denarja, hkrati pa ima življenje v veliki družini svoje čare in prednosti (za starše in otroke), ki jih je nujno potrebno večkrat omeniti. To bom naredila v današnji objavi (naslednjič se morda dotaknem izzivov, ki jih prinaša življenje s tremi otroki).
Prednost je to, da z večimi otroki ni nikoli dolgčas. Ne samo to, da nikoli ni dolgčas staršem, tudi otrokom ni dolgčas in vedno imajo nekoga za igro, pogovor ali prepir. Iz odnosa s sorojenci se otroci veliko naučijo. Včasih imam občutek, da imam doma en mini vrtec, kjer so otroci ves čas izpostavljeni različnim interakcijam in konfliktnim situacijam, ki se jih morajo naučiti reševati. Veliko je prilagajanja, večkrat je potrebno počakati na vrsto ali neko stvar opraviti samostojno, čeprav drugače morda še ne bi. V času, ko starši ogromno naredijo namesto otrok in jim želijo olajšati vsako neprijetno situacijo, se mi zdi ta samostojnost in vpletenost v različne odnose ter situacije zelo pozitivna.
Hkrati opažam, da moji otroci že točno vedo, da imajo vedno nekoga, na katerega se lahko zanesejo. Čeprav se Aljaž in Zara velikokrat skregata in namenoma dražita (včasih težko ločim, kdaj gre za igro in kdaj se dejansko tako pikata, da je kateremu od njiju neprijetno), se tudi potolažita, kadar sta žalostna, drug drugemu popihata kakšno rano, ko padeta ali se udarita, stopita drug drugemu v bran in znata biti zelo zaščitniška. Vse našteto pa se počasi razvija tudi v odnosu z Jakobom.
Ne samo, da se otroci od svojih starejših sorojencev (na)učijo različnih družbenih pravil, vzorcev, odnosov in življenjskih veščin, od njih povzamejo tudi igro in določene sposobnosti. Neverjetno je, kako mlajši sorojenci srkajo vase in posnemajo starejše brate in sestre. Skoraj zagotovo bo drugorojenec na določenih področjih napredoval hitreje, ker se bo učil od starejšega brata ali sestre. To se lahko opazi na področju grobe motorike (ne velja za osvajanje splošnih razvojnih mejnikov, kot je učenje hoje, ker le-to otrok doseže, ko je telesno in umsko pripravljen, ampak za kakšne manjše prelomnice, kot so plezanje po plezalih, ker opazujejo igro, ki se je morda pri določeni starosti še ne bi spomnili, skakanje, igre z žogo idr.) in fine motorike (recimo pri rezanju s škarjami). Ko opazujem Jakoba, kako posnema vsak gib Aljaža in Zare, sem navdušena, hkrati pa to pomeni tudi to, da se lahko večkrat znajde v nevarnosti in posnema tudi neumnosti.
Dejansko je res, da se bratci in sestrice med seboj velikokrat zaigrajo tako, da ne potrebujejo in ne želijo družbe odraslega, zato je do določene mere zraven večih otrok lažje kaj narediti, skuhati, pospraviti ali pa spiti kakšno kavo (o nasprotni situaciji, ko te vsi trije naenkrat potrebujejo, bom pisala naslednjič, haha). Pa tudi to, da si bomo gospodinjska opravila lahko kmalu razdelili na več delov in jih hitreje opravili, je zelo velika prednost. Juhu! Večji kot so, bolj so povezani in več je skupne igre, kar pa po drugi strani pomeni tudi več prepirov. Naučijo se tega, da je igrače potrebno deliti, prav tako pa iz tega izhajajo pomembne lekcije o sočutju, ljubezni, potrpežljivosti in sklepanju kompromisov. Ne bom rekla, da edinci teh sposobnosti ne osvojijo, ampak v veliki družini je osvajanje tega morda lažje in hitrejše. Zagotovo ima svoje prednosti in je drugače, je pa nekaj odvisno tudi od osebnostnih lastnosti, načina vzgoje, socializacije, vključenosti v družbeno okolje in drugih stvari, zato zadeve nikoli niso enostranske.
Prednost tega, da imaš več otrok, je zame tudi ta, da te otroci ogromno naučijo. Tako, kot so učitelji drug drugemu, so učitelji tudi nam, staršem. Preko različnih situacij z našimi otroki, smo lahko le še boljši starši. Bolj potrpežljivi, bolj suvereni, bolj mirni, bolj sproščeni, bolj igrivi, bolj iznajdljivi, morda celo bolj zategnjeni. Ne vem. Vem pa, da mi je vsak od mojih treh otrok dal ogromno nekih novih lekcij in pokazal svet v novi luči, za kar pa predvidevam, da se bo čez leta le še stopnjevalo. Za vse izkušnje in vso ljubezen sem jim neskončno hvaležna in želim si, da bodo tudi sami čutili prednosti življenja v veliki družini enako močno, kot jih danes čutim jaz. Na začetku jim bo morda lažje, ko si bodo med seboj sposojali oblačila, drug drugega vozili na žure ter skupaj prikrivali razne neumnosti (ja, tudi to so prednosti), kasneje pa upam, da jih bo povezovalo trdno prijateljstvo in zaupanje.
Z ljubeznijo, Mama.