Se imaš kaj rada?

Se imaš kaj rada? Kako zelo? Kdaj? Se imaš zares rada ali samo misliš, da se imaš? Kaj pa pravijo tvoja dejanja? Vem, postavila sem veliko vprašanj. Tudi jaz sem bila med tistimi, ki mislijo, da se imajo radi, a hkrati počnejo stvari, ki nakazujejo na čisto drugačno sliko. Govorila sem eno in delala drugo, pa tega sploh nisem opazila. Morda sem se tega začela zavedati šele, ko sem postala mama.

Ljubezen, ki jo čutimo do otrok je tako močna in edinstveno brezpogojna, da se na podlagi tega začnemo spraševati tudi o vseh drugih ljubeznih v svojem življenju. Ljubezen do sebe sem tako začela primerjati s tisto, ki jo čutim do otrok. Ugotovila sem, da za svoje otroke vedno najdem lepo besedo, pohvalo in spodbudo. Spoštujem jih. Za njih si želim le najbolje. Vedno jim stojim ob strani in sem jim na voljo za objem, poljub in tolažbo. Ni si mi težko vzeti časa za njih in se jim v celoti posvetiti. Niti za trenutek ne bi oklevala, če bi se bilo potrebno soočiti z nekom, ki jim povzroča kakršnokoli krivico. Na voljo sem jim in jih poslušam, čeprav ni nujno, da se z njimi strinjam. Ljubim jih točno takšne, kot so oz. ravno zaradi tega, ker so takšni, kot so. Kadar želim vse to preslikati na ljubezen do sebe, ni tako lahko. Odkar o tem zavestno razmišljam, mi je v največjo pomoč, če se postavim v vlogo Zare. Zara je moja hči, dekle, kmalu ženska, ki jo imam neizmerno rada in ji v življenju želim vse in še več, predvsem pa to, da bi se v svoji koži dobro počutila in da bi ji bilo udobno biti takšna, kot je, ne glede na pričakovanja okolice (Namigujem predvsem na osebnostne lastnosti, a če dam primer, v zadnjem času sama sebe vedno upodobi z očali, kar me navda z velikim veseljem, saj vem, da jih je sprejela kot del svojega zunanjega videza in se tako dobro počuti. Bi se tudi jaz tako dobro počutila v svoji koži, če bi morala nositi očala? Bi sama sebe pri tem spodbujala in sprejela, kot sem Zaro?). Kadar sem v prelomni situaciji, ki ima veliko opraviti z ljubeznijo do same sebe in s samospoštovanjem, se preprosto vprašam: Če bi se šlo za Zaro, kaj bi si želela za njo? Kako bi reagirala? Kaj bi ji rekla? Bi si želela, da dvomi vase in v svoje sposobnosti? Bi si želela, da se ukalupi v pričakovanja družbe ali da sledi svojim sanjam in viziji? Bi si želela, da posluša druge ali svojo intuicijo? Bi si želela, da ima sto kvazi prijateljev ali samo nekaj pravih, na katere se lahko resnično zanese in jim zaupa? Bi si želela, da vstopa v odnose z ljudmi, ki so do nje nespoštljivi ali celo žaljivi ali bi jo spodbujala k nasprotnemu? Kaj bi ji rekla, če bi mi povedala, da je nezadovoljna z delom, ki ga opravlja? Kaj bi ji rekla, če bi mi povedala, da je nesrečna in da ima občutek, da nikamor ne spada? Vse prevečkrat sami sebe dajemo v nič, v istih situacijah, ko bi svoje otroke dvignili v višave in jim pokazali, da jih imamo radi, da so vredni ljubezni in spoštovanja in da vedno nekam spadajo (če ne drugam, pa k nam, v našo družino)!