Minilo je več kot dva meseca od moje zadnje blog objave in ko razmišljam za nazaj, je morda bilo dobro, da nisem imela časa in volje za pisanje. Že dolgo nisem bila tako močno pod vplivom mešanih občutkov in že dolgo se nisem počutila tako “ne jaz”, kot v teh dveh mesecih. Karkoli bi napisala, pa naj bi to bilo o karanteni, trenutni situaciji v državi ali čisto kaj tretjega, najbrž ne bi imelo ne repa in ne glave. Vsak teden samoizolacije je imel svojo fazo soočanja s situacijo in svojo mešanico čustev ter občutkov. Od strahu in nemoči, do občutkov hvaležnosti, brezvoljnosti, ujetosti in tudi jeze ter preobremenjenosti.
Z usklajevanjem dela, poučevanja od doma (1. in 2. razred), igre, kuhanja in gospodinjskih opravil sem imela veliko izzivov. Najprej smo potrebovali nekaj časa, da smo osvojili novo rutino, potem je bilo nekaj časa v redu, nato smo se že rahlo naveličali, da ves čas gledamo samo drug drugega in je bilo nekaj več prepirov, potem je malo padla motivacija za šolo (da o svoji motivaciji za karkoli sploh ne govorim, haha), potem smo bili malo v zaostanku z vsem, in ko smo končno lahko šli na obisk k babicam in dedkom, je bilo malo lažje, spet je bilo nekaj več motivacije in potem, ko je spet postalo težko, so na srečo odprli šole in vrtce. Vmes je bilo še nekaj bolezni in obiskov bolnice, ampak na srečo smo dočakali en svoj normalni dan. To je vse, kar sem si želela. Vsaj en normalen dan. Zdaj pa seveda upam, da jih bo čim več. Žal nisem ena izmed tistih, ki je v času karantene doživela razsvetljenje (rada mislim, da se mi je to zgodilo že par let prej), niti nisem generalno čistila stanovanja in pekla kruha, pa tudi knjig sem prebrala manj, kot ponavadi, ker sem zvečer samo obsedela na kavču ali padla v posteljo, tako da nekih blaznih plusov v #ostanidoma nisem videla. Že prej smo z otroki skupaj preživeli veliko kvalitetnega časa, že prej sem bila veliko sama in doma, ker je to v moji naravi in ker tudi moje delo poteka večinoma od doma, že prej smo se znali ustaviti, zadihati in kdaj pa kdaj kakšnim stvarem reči “ne”, že prej smo se veliko gibali v naravi in si tam polnili baterije in še in še. Na srečo. In to bomo počeli še naprej, a upam, da v običajnih okoliščinah in brez strahu pred virusom ali kakšnim drugim zunanjim dejavnikom. Morda je pa res to, da zdaj nekoliko bolj cenimo neke malenkosti, ki so bile prej samoumevne (pa že tako ali tako se trudimo, da nam nič ni samoumevno), kot recimo, da kadarkoli obiščeš svoje najbližje, da greš na izlet v kraj izven svoje občine, da greš v trgovino brez maske, da delo in igra v šoli potekata brez posebnih protokolov in omejitev, da podaš roko neznancu ipd. To so večinoma stvari, na katere nimamo vpliva in to je tisto, kar mi je najtežje sprejeti. Postala sem tudi malo bolj “flegma” mama, ker drugače skorajda ni šlo, še malo bolj iznajdljiva in organizirana in še malo bolj sem vzljubila svoje delo, ko sem videla, kako ga pogrešam, ko ga ne morem v miru in celoti opravljati. To je pa to.
Kakorkoli bo zdaj življenje drugačno, kakršnekoli že bodo posledice vsega tega in karkoli nas čaka v jeseni, sem prepričana, da bomo skupaj zmogli vse. Iz takšnih težkih situacij lahko pridemo ven samo še močnejši, pa čeprav je v nekaj trenutkih prejšnjih dveh mesecev bilo slišati tudi to, da vsega tega ne zmoremo več. Me res zanima, kako se bodo teh časov spominjali naši otroci.
Z ljubeznijo, Mama.