Po dolgem času spet o sorojencih.

Po dolgem času spet o sorojencih.

Zadnja leta, odkar sem nazadnje pisala o odnosu med sorojenci pri nas doma, se je marsikaj spremenilo. V tem času je zagotovo na nas najbolj vplivalo obdobje korone in karanten, ko smo bili ves čas skupaj in je bilo za vse nas kar zahtevno. Malo je bilo priložnosti, ko bi se lahko umaknil na samo ali bi se lahko jaz ukvarjala z vsakim otrokom posebej. Življenje je bilo pač potrebno organizirati tako, da smo vsi nekako skupaj delali za šolo (in službo), se igrali, bili čim več v naravi ipd. To, da smo bili ves čas skupaj, pa je pomenilo tudi več prepirov. V enem trenutku sta si Aljaž in Zara šla tako na živce, da sem ju morala ločiti in sem takrat enega izjemoma peljala k moji mami, haha. Ampak smo prebrodili, se znašli in iz dane situacije tudi potegnili največ, kar smo lahko. Kljub več prepirom je bilo seveda tudi več lepih trenutkov, več skupnih trenutkov, ko smo se res zbližali, ko smo drug drugega spoznavali tudi v kakšni drugi situaciji, ki je drugače ne bi bilo in na splošno lahko rečem, da so otroci med seboj zelo povezani.

Zdaj, ko je življenje že nekaj časa nazaj v normali (mišljeno v smislu rutine; služba, vrtec, šola, popoldanske aktivnosti itd.), je tudi odnos med njimi bolj miren, se pa praviloma zgodi, da vsaj enkrat na teden pride trenutek, ko se skregajo glede vsake stvari, kako en drugega pogleda, s čim se igra, kaj reče, kako diha. Vsaki dan po malo pa prihaja do prepirčkov in iskanja kompromisov, kar je seveda normalno in zaželeno, pa vendar naporno v smislu tega, ali se v te prepire vključiti ali jih pustiti, da sami rešijo, do katere mere se vključevati, kdaj prekiniti neki prepir ali celo pretep, kako jih usmeriti iz kričanja v pogovor itd. Dileme s katerimi se soočamo vse mame in o katerih sem tudi že pisala in vem, da me razumete predvsem tiste mame, ki imate več otrok z majhno starostno razliko, kjer so prepirčki neizogiben del vsakdana. Zanimiva je tudi hierarhija med njimi. Aljaž je kot najstarejši otrok, deček in zelo močen karakter glavni in deluje kot njihov vodja. Zara in Jakob se seveda včasih upreta, se mu postavita po robu (tudi njun karakter ni od muh), ampak po večini Aljaž odloča kaj se bodo igrali, kako bo igra potekala, razdeli neke vloge med njih ali pa celo opravila ipd. Hierarhija med Zaro in Jakobom pa se trenutno zelo spreminja, kar je vzrok večji napetosti med njima. Še nedolgo nazaj je bila Zara kot starejša, tista, ki je bila glavna in usmerjala njuno igro ter prevladovala v njunem odnosu. Zadnjih nekaj mesecev pa se Jakob večkrat postavi po robu in se ji ne pusti več toliko in potem se gresta to neko igro moči, na koncu pa dosežeta kompromis, kjer nobeden ne zmaga in nobeden ne izgubi. Se mi zdi, da zna to obdobje še malo trajati, preden bo jasno, kdo je zdaj glavni v njunem odnosu, ali Zara, ki je starejša ali Jakob, ki je tudi vedno večji (septembra gre v 1. razred), s svojimi željami in idejami ter še deček povrhu. Res jih je zanimivo opazovati. Trenutno se skupaj najraje igrajo nekje zunaj, tekajo, se skrivajo, igrajo z žogo, vozijo s skiroji, plezajo po drevesih ipd. Kadar smo pa doma, pa še vedno radi kaj ustvarjajo, zaigramo kakšno družabno igro, Zara in Jakob pa se velikokrat igrata tudi igro vlog, da sta oče in mama in imata dojenčka ali pa da je Zara mama in Jakob otrok, včasih pa je Jakob kuža in Zara njegova lastnica in takrat se rad priključi še Aljaž, ki je velik kuža in poruši njuno ravnovesje in takrat se po navadi začne malo bolj divja igra, ki jo jaz rada prekinem, haha. Velikokrat si izmislijo kakšno svojo igro (včasih je samo njihova, včasih je kaj iz vrtca, šole), kar se mi zdi zelo zanimivo, ker ko smo skupaj brali Vsi mi otroci iz Hrupnega od Astrid Lindgren so bile tam opisane podobne igre, kot se jih igrajo oni in je bilo prav luštno to prebrati. Načeloma pa trenutno med njimi ni neke razlike v igri na podlagi spola, razen pri igri vlog, kjer Zara vedno igra mamo ali pa skrbnico. Imajo kar podobne interese in tudi pozna se, da so že večji, ker se z določenimi igračami ali na določen način več ne igrajo (10, 8 in skoraj 6 let), se pa še vedno igrajo, še vedno so igrivi, navihani, polni idej, vedno v gibanju, veliko se smejijo in klepetajo in to mi res veliko pomeni. So tudi zelo pozorni drug do drugega, kadar morajo biti, branijo drug drugega, pazijo drug na drugega, si pomagajo, se pocartajo, se stisnejo drug k drugemu (Zara in Aljaž mogoče manj) in se imajo zelo radi. V enem trenutku me znajo s svojo dinamiko popolnoma spraviti ob živce, v drugem trenutku, ko pa vidim njihovo povezanost in ljubezen, pa komaj zadržim solze. Ravnovesje.

Ker sem o tem že pisala in ker bi si morda katera od vas rada prebrala prejšnje objave, lahko pokukate v TO OBJAVO. V njej so tudi knjižni predlogi na temo odnosov med sorojenci, ki jih priporočam. Priporočam pa tudi live video o sorojencih, ki je shranjen na mojem Instagram profilu @zljubeznijomama in sem ga posnela s kolegico Anjo Oman, ki ustvarja Maminomazo.

Naj vam koristi.

Z ljubeznijo, Mama.

X