Lansko leto taki čas sem si prvič izbrala svojo besedo leta za novo leto 2023 in izbrala sem besedo sprejemanje. Čutila sem, da imam na tem področju, sprejemanja stvari takšnih, kot so, brez negativnega ali pozitivnega predznaka, brez pretiranega razmišljanja, analiziranja, poskusov vplivanja na stvari (na silo, seveda), nekaj izzivov. Večkrat čez leto sem si rekla, glej, ne moreš vplivati na to, tako je, kot je in samo sprejmi. In me je pomirilo. To besedo sem ves čas nosila nekje v ozadju svojih misli, v svoji podzavesti in morda mi je vesolje celo namenilo kakšno preizkušnjo v tej smeri več, da sem lahko sprejemanje vadila in izpilila. Nisem še čisto tam, kjer je popolno sprejemanje in morda nikoli ne bom, ampak sem dovolj daleč, da ne čutim več tega, da bi morala o tem še intenzivno razmišljati.
Veliko sem o tem razmišljala v povezavi z otroki in z vzgojo po tistem, ko sem brala knjige Dr. Shefali Tsabary in najraje bi še enkrat prebrala te njene misli v povezavi s tem, kako jih sprejeti takšne, kot so (“as is”), njih in različne situacije, ker gre za res lep pogled na življenje, ki ga je potrebno vaditi, dokler ti ne pride ” v kri”. Tako sem zapisala na začetku lanskega leta o sprejemanju otrok in vseh plati materinske vloge:
“Danes se še posebej trudim sprejemati svoje otroke točno takšne, kot so. Sprejemam, da so samostojna bitja, s svojimi željami, upi, razmišljanji, prednostmi in pomanjkljivostmi, ki jih delajo enkratne ter popolne. Opuščam svoja pričakovanja o tem, kakšni naj bi bili, kako naj bi se obnašali in kaj naj bi počeli. Ne glede na to, kakšni so, si zaslužijo moje brezpogojno sprejemanje in ljubezen. Sprejemam njihovo vedenje v danem trenutku in jih vzgajam ter usmerjam brez sodb. Sprejemam, da odraščajo in so vedno bolj samostojni in samosvoji. Sprejemam, da se morajo učiti iz svojih izkušenj. Da se moja vloga z leti spreminja. Sprejemam, da so včasih slabe volje, da kaj pozabijo, naredijo kaj narobe, se zlažejo ali izrečejo kakšno grdo besedo. Sprejemam, da se še učijo izražati svoja čustva in da jim velikokrat ni lahko. Sprejemam tudi njihovo radovednost, zgovornost, šaljivost in razigranost. Sprejemam vse. So moji in vedno bodo.
Prva leta nas otroci v popolnosti potrebujejo. Od tega, da smo 24h/dan z njimi in odgovorne za vse njihove potrebe, do tega, da jih začnemo počasi spuščati v svet in spodbujati njihovo samostojnost, pa do tega, ko je naša vloga še samo usmerjanje, razumevanje in podpora, je v bistvu samo nekaj let. V teh letih, ko se te spremembe spontano dogajajo, pa to ni vedno lahko sprejeti. V zadnjem času sem imela veliko izzivov s tem, da sprejmem, da naši dnevi niso več samo naši in polni igre ter skupnih trenutkov, ampak si jih delimo z njihovimi vrstniki in smo vedno bolj vsak zase, s šolskimi obveznostmi in obšolskimi dejavnostmi. Počasi sprejemam, da so vedno manj moji in vedno bolj svoji, da imajo lastna zanimanja in hobije, ki niso povezani z mano, da nekatere odločitve že sprejemajo sami, da ne morem biti vedno ob njih in jih zavarovati pred neprijetnimi stvarmi. Sprejemam, da zdaj lahko včasih samo se poslušam in sočustvujem. Ni moja naloga, da se vtikam v vsak vidik njihovega življenja. Sprejemam, da sem zdaj včasih samo še »taksi mama« ali pa »tečna mama«, ki postavlja meje glede časa pred ekrani in teži, da se je treba učiti. Moja vloga mame se pač spreminja. Ne samo s časom, ampak tudi glede na situacijo in je celo različna v odnosu do posameznega otroka, saj niso vsi enaki in potrebujejo različne stvari. Ni lahko. Sprejmem.”
Ta opomnik sprejemanja bo za vedno z mano. Kot en korak naprej od sprejemanja pa mi je danes na pot prišla beseda predaja. V bistvu je res eno logično nadaljevanje in vesela sem, da me je ta beseda našla, ker čutim nekaj zavore pri tem, da bi se res prepustila življenju. Itak sem nagnjena k overthinkanju in občasno me to požre, čeprav je tudi že bolje, kot je bilo pred leti. Torej najprej sprejmeš, da so stvari takšne, kot so in se potem popolnoma predaš ter verjameš, da te bo življenje v vsakem trenutku pripeljalo tja, kamor spadaš in ti ponudilo tisto, kar potrebuješ. Po knjigi Michaela A. Singerja: Predaja življenju, bi rekla, da predaja pomeni brezpogojno sprejemanje življenjskih situacij in odločitev, ne glede na naše osebne preference ali želje. Avtor opisuje svojo lastno izkušnjo, kako je s predajo dovolil, da se življenje razvija naravno, brez aktivnega posredovanja ega. To vodi do notranjega miru in usklajenosti z življenjem, ki presega omejitve osebnega uma. Predaja kot naslednji korak od sprejemanja je v bistvu specifičen način sprejemanja, ki poudarja aktivno odrekanje upiranja ali nadzorovanja življenjskih dogodkov. Ta dva pojma lahko razumemo kot povezana, saj predaja vključuje globoko obliko sprejemanja, kjer se ne le strinjamo z dogodki, temveč se tudi aktivno odrečemo želji po njihovi spremembi.
Predaja bo torej moja (glavna) beseda leta 2024 in upam, da mi bo prinesla veliko dobrega, verjamem pa, da tudi nepričakovanega.
Z ljubeznijo, Mama.