Pred sedmimi leti sem prvič postala teta. Danes imam dva nečaka in eno nečakinjo in opazovati, kako rastejo ter preživljati čas z njimi je eno izmed mojih najljubših početij. Ko sem postala teta, sem že bila mama in se ob treh otročkih dobro zavedala teže in odgovornosti, ki jo nosi materinstvo. Seveda je tudi materinstvo polno lepih trenutkov in smisla, pa vendar je biti teta drugače. Odsotnost tiste primarne vzgojne funkcije in vseh skrbi, ki jih imamo mame, to izkušnjo, ki je tudi polna ljubezni, podobne tisti materinski, naredi posebej sproščeno in čarobno.
Zakaj je lepo biti teta?
Teta ima edinstveno priložnost graditi poseben odnos z nečaki brez obveznosti starševstva.
Teta se ne rabi ponoči vstajati in dojiti ter previjati otročka (je pa seveda dobrodošlo, da kdaj otroka nahrani in previje čez dan, haha), hkrati pa ga lahko veliko crklja.
Namesto vsakodnevnih skrbi za otroke, lahko teta uživa v brezskrbnih trenutkih igre, raziskovanja in učenja z nečaki (beri: lahko je bolj norčava, šaljiva in igriva; pa tudi več energije ima za to, ker ni ves čas z nečaki in hoče izkoristiti vsak trenutek, ki ga z njimi preživi.).
Teta lahko tudi malo razvaja, čeprav seveda tudi večkrat pomaga pri vzgoji in usmerjanju otroka.
Teta ni pod enakim pritiskom in odgovornostmi kot mama, kar ji omogoča več svobode in fleksibilnosti v odnosu z nečaki.
Tetin odnos z nečaki je veliko bolj prijateljski in kot zaupnica lahko odigra pomembno vlogo v odraščanju otroka (zelo zaželeno).
Teta je varuška, mentorica in vzornica.
Teta prispeva k otrokovemu razvoju in sreči in je na sploh zakon.
Shout-out vsem krasnim tetam, ki v svoji vlogi in poslanstvu neizmerno uživajo in ga odlično opravljajo. Upam, da sem v očeh mojih nečakov med njimi, hkrati pa tudi en velik hvala naši teti.
Z ljubeznijo, Mama.