Izzivi življenja s tremi otroki

Izzivi življenja s tremi otroki

Niti za sekundo mi ni žal, da sva se odločila za tri otroke (o prednostih življenja v družini z večimi otroki sem pisala TUKAJ), pa čeprav je vzgoja in skrb za njih velikokrat naporna in zahtevna. Spomnim se, da mi je bilo tudi z enim otrokom naporno in da sprememba, iz življenja brez otrok, na življenje z enim otrokom, zame ni bila enostavna. Zdaj so ti občutki in spomini že nekoliko megleni, ampak vem, da nisem pričakovala, da se mi bo življenje tako spremenilo in da si nisem niti predstavljala, kako je to, če te nekdo potrebuje 24h/dan. V vlogi mame neizmerno uživam in še nikoli se nisem počutila bolj “jaz”, ampak določeni trenutki me res privedejo do tega, da se vprašam, ali bom sploh zmogla in kako. Opažam, da s številom otrok, narašča tudi število takšnih trenutkov. Ko sem rodila Zaro, sem se ogromno naučila o tem, kako razporediti pozornost med otroka, kako preprečeti določene ljubosumne izpade, kako jima pomagati pri tem, da se povežeta ipd. Vse to mi je prišlo prav tudi po tem, ko se je rodil Jakob, a zdaj se učim o drugih stvareh. Sprememba iz dva na tri otroke se mi prve mesece ni zdela nič posebnega. Čeprav je bil Jakob zahteven dojenček in mi ni bilo lahko, je postalo resnično naporno šele takrat, ko je postal bolj mobilen in radoveden. Ker sva midva samo dva, oni pa so trije in nikoli ne moreva biti na treh različnih straneh hkrati (raje ne povem, kako se počutim občasno, ko sem sama s tremi, haha), zna biti zelo zanimivo. Velikokrat imam občutek, da bi se lahko razdelila na tri dele, pa še ne bi bilo dovolj. Vsak izmed njih ima svojo osebnost ter značaj in noben izmed njih ni ravno miren in ubogljiv, zato zna biti življenje z njimi velik izziv. So trenutki, ko tudi jaz pomislim na to, koliko lažje in manj obremenjujoče bi bilo življenje z enim otrokom, zato bom danes z vami delila nekaj takšnih trenutkov. To so trenutki, ki so takrat vse prej, kot smešni, a to postanejo kmalu zatem, ko otroci zaspijo.

Zgodnje vstajanje ni za nas nič novega, je pa res, da zjutraj velikokrat pomislim, da bi z enim otrokom lahko vsaj še občasno malo dlje spala. Vedno, ampak res vedno, se vsaj eden zbudi ob šestih ali prej in če se zbudi eden, so potem hitro budni vsi trije. Eden bi se stiskal v postelji, drugi bi gledal risanke, tretji pa bi jedel zajtrk. V preteklem tednu, ko se je premaknila ura, je bil Jakob buden že pred pet uro, kmalu za njim se je zbudila Zara (o tem, da sem se skoraj razjokala in že ob petih pila kavo, raje ne bi), Aljaž pa je spal do sedmih po novi uri! Halo?!

Oblačenje in umivanje treh otrok ter odhod od doma so… No, vse skupaj kar traja. Aljaž je že zelo samostojen in skoraj vse opravi sam in takoj, brez posebnih prošenj, Zara pa je tista, ki potrebuje malo več spodbude. Velikokrat išče pomoč, čeprav se zna obleči že sama, Aljaž, ki jo zraven vztrajno draži, pa ni čisto nič v pomoč, haha. Jakoba oblečem, umijem in uredim jaz. Vedno smo bili bolj jutranji tipi in smo z veseljem odšli na zgodnji jutranji sprehod, ampak moram reči, da nam v zadnjem času redko uspe od doma pred enajsto uro. Takrat je čas za Jakobov počitek in kuhanje kosila, zato gremo velikokrat ven šele po kosilu. Ahhhh, sem prepričana, da potrebujemo tri ure, da se vsi najemo, umijemo, oblečemo in pripravimo vse stvari za zraven.

Ne glede na to, kaj skuham za kosilo, vedno je na mizi vsaj ena jed, ki nekomu ni všeč in bo to z veseljem povedal na glas ter protestiral pri jedi. Sicer se na to ne oziram in vsi jemo to, kar je na mizi (ali pa ostanemo lačni), ampak res bi bilo luštno, če bi lahko vsaj enkrat slišala same pohvale. Mmmm, ko je bil Aljaž še manjši, je pojedel res vse. Nekako tako, kot zdaj Jakob.

Ko nam končno uspe oditi od doma in prispemo nekam na javno mesto, se obvezno zgodi, da enega od otrok lulat ali kakat (ali oboje) in ko to pove naglas, potem tudi drugega otroka pritisne na stranišče, ta tretji pa ima na srečo še pleničke, ampak se mu vseeno uspe pokakati ob najmanj primernem času in na najmanj primernem mestu. Haha, to so res trenutki, ko bi se včasih najraje pogreznila v zemljo. In otroci očitno to čutijo, ker včasih naredijo celo paniko glede stranišča in ko ga končno najdeš, ugotovijo, da je šlo za lažen alarm. Najbolj je zanimivo, ko sem z njimi sama. Se je že zgodilo, da sem morala enega držati v roki, drugega zraven sebe zapreti na wc (da slučajno ne pobegne, kar se rado zgodi) in tretjemu brisati ritko. In ja, vse to se je enkrat dogajalo tudi na moškem wc-ju, ker Aljaž je pač moški in ni šans, da bi šel na ženski wc. Zdaj je smešno, ja, haha.

Kadar smo kje na javnem mestu, v parku, na kakšni prireditvi in v gneči, me je ves čas strah, da se bo kateri preveč oddaljil in izgubil. Imam samo dve roki, oni pa so trije in zato imam največkrat Jakoba še vedno v otroškem vozičku ali pa se, sama z njimi, raje ne odpravim na kakšno od teh mest. Tudi če smo vsi skupaj, je težko imeti vse ves čas na očeh in večkrat morava biti res pozorna, da lahko imava vse tri pod kontrolo in da ne počnejo neumnosti. Čeprav spodbujava samostojnost (in velikokrat drugače sploh ne gre), se trudiva, da sva vedno blizu in da lahko ukrepava, če bi kateri izmed njih počel kakšne neumnosti. Je pa dejstvo, da zaradi tega, ker imava samo dve roki, Jakob kdaj pa kdaj poje nekaj zemlje in pije vodo iz luže, Zara in Aljaž pa si lahko privoščita kakšno lumparijo več, pojeta kakšne piškot več, ko ne morem biti zraven in skačeta po kavču, kadar previjam Jakoba in ju ne morem ustaviti oz. ju ne vidim ipd.

Nikoli nisi sam. Vsaj eden se ponoči zbudi in pride v zakonsko posteljo. Vsaj eden pride za tabo na stranišče in v kopalnico. Vsaj eden bi se ves čas igral s tabo in išče tvojo bližino ipd. Tukaj pa so še drugi izzivi. Vsaj eden ima slab dan (torej ima vsak dan nekdo slab dan, juhu). Če zboli eden, bosta skoraj zagotovo zbolela še druga dva (še zdaj si nisem opomogla od vodenih koz, ki so jih eden za drugim prebolevali lanski december, januar, februar). Posoda ni nikoli umita, ker je vedno nekdo lačen in v bistvu lahko ves čas nekaj kuhaš in pripravljaš. Nakupovalnih vrečk je vedno več in več in neverjetno je, koliko hrane in oblačil potrebuje petčlanska družina. Saj ne, da se mi še vedno zgodi, da v trgovini kupim samo pet banan, ki jih potem pojemo v desetih minutah, in moram spet v trgovino, haha. Mogoče se še nisem ravno navadila na to, da nas je toliko in da so otroci vedno večji ter potrebujejo vedno več. Se še bom. Brez skrbi. Mi pa ni nikoli dolgčas in sem za trud in ljubezen vedno poplačana s še več ljubezni, zato so tudi izzivi dobrodošli. Jih je še veliko več, ampak naj bo to dovolj za to objavo. 😉  Kakšne so pa kaj vaše izkušnje?

Z ljubeznijo, Mama.

 

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X