Comment

Čebelarski muzej, med in gusarji

Po skoraj enem letu smo se vrnili v Terme Banovci (lanske objave si lahko preberete TUKAJ, TUKAJ in TUKAJ). Že lani nam je bilo zelo všeč, letos pa je bilo vzdušje še boljše. Kljub temu, da je dva od treh dni deževalo, nam je uspelo pogledati okolico, se igrati na prostem, obiskati Čebelarski muzej in se kopati. V okviru projekta #časzanas se v Sava Hotels & Resorts druzimo z druzinskimi blogerji, s katerimi smo že uigrana ekipa. Tokrat je vse potekalo v timskem vzdušju. Otroci so se neizmerno zabavali, čofotali v bazenu, sladkali z medom in noreli (res so ze znoreli in zeloooo uživali) z Gusarjem Edijem, starši pa smo se naklepetali za naprej in nazaj ter bili navdušeni nad edinim ohranjenim osmerokotnim čebelnjakom v Sloveniji (in tudi nad Gusarjem Edijem, priznamo!). Tudi otroci so bili navdušeni nad čebelicami in čebelnjakom, predvsem so jim je bila všeč narava, možnost raziskovanja okolice, tekanje po travi in sladkanje z medom ter medenjaki. Izdelovali smo svečke in se naučili veliko novega o različnih vrstah medu in drugih izdelkih. Nekaj tega smo slišali že lani, a so otroci tako ali tako vse pozabili in je bilo prav luštno spet obnoviti znanje in opazovati radovedne očke, ki poslušajo o čebelicah. Pika na i so bila oblačila za čebelarje, ki smo jih morali obleči ob ogledu čebelarskega avtobusa. Res zanimiva izkušnja in narava v okolici Term je čudovita.

Čebelarski muzej stoji na čudovitem dvorišču, kjer je zasajenih veliko rož, začimb in dišavnic in kjer je idealen prostor za brezskrbno igro otrok. Starši se lahko usedejo, otroci se lahko igrajo, hkrati pa se lahko veliko novega naučite in obiščete katero od njihovih delavnic. Popoldne, ki smo ga preživeli z Gusarjem Edijem, je bil nekoliko bolj divji, kar se opazi tudi na fotografijah in v videih, haha.

Definitivno sta bratec in sestrica. Ni dvoma.

Aljaž je bil eden od pogumnih otrok, ki so preživeli gusarski krst in še danes je na to zelo ponosen. V spominu mu je ostalo tudi to, da so pili gusarski rum in našli zaklad, v katerem so bili bonbončki. Zara se je najbolj zabavala med pečenjem klobasic, jabolk in kruha. Kasneje smo delali še gusarski sendvič in zvečer na večerjo prišli popolnoma siti (pa še sladoled so lizali vmes, ti naši gusarji). Na počitnicah je včasih tudi to dovoljeno in za otroke so takšne dogodivščine nepozabne.

Obisk Term Banovci priporočamo predvsem v poletnem času, ko je možnost kopanja v zunanjih bazenih, kjer je tudi otroški bazen. Hrana je zelo okusna, z veliko lokalnimi specialitetami, na svoj urnik pa ne pozabite vključiti še animacije z Gusarjem Edijem in ogleda okolice ter lokalnih znamenitosti, kot je recimo Čebelarski muzej. Popolne poletne počitnice!

Z ljubeznijo, Mama.


Današnja objava je nastala v sodelovanju s podjetjem Sava Hotels & Resorts.

Comment

Comment

Preden postaneš mama

Preden postaneš mama, si težko predstavljaš, kakšno ljubezen boš občutila do svojih otrok. Lahko je govoriti in o tem razmišljati, a dejansko je ni stvari na svetu, ki bi se lahko s tem primerjala in ki bi te lahko na te občutke pripravila. Najbolje je, da se prepustiš toku in uživaš v vsakem trenutku pričakovanja ter povezovanja z otrokom.

Ne rabi te skrbeti, ali se boš z otrokom znala povezati in ali ga boš imela rada ali pa celo to, ali ga boš imela enako rada, kot njegovega bratca in/ali sestrico. Narava je poskrbela za to, da se te stvari vedno nekako poklopijo (včasih traja nekoliko dlje, spet drugič je ljubezen na prvi pogled, a vedno je nekaj, vedno je »vauuu«). Veš, poznam te občutke. Tudi jaz sem se spraševala, ali bo v tretje enako čudovito, razburljivo, čustveno, ljubeče in strašljivo. »Me bodo ob rojstvu preplavili enaki občutki sreče in izpopolnjenosti? Bom dojenje ponovno doživljala, kot nekaj, kar poglobi najin odnos? Me bo njegov prvi nasmešek enako očaral, kot me je očaral nasmešek Aljaža? Bom imela dovolj potrpežljivosti za vzgojo? Bom tudi njemu ploskala ob njegovih prvih korakih ali bom tokrat morda že ravnodušna? Kako bom zmogla čez vse izzive različnih starostnih obdobij? Se mi bo še dalo ali bom tokrat pri marsičem popustila?« Toliko je bilo vprašanj, ki so mi rojila po glavi in ljudje mi jih še vedno zastavljajo. Morda bi bilo pričakovano, da je v tretje vse že nekako brezveze in itak že veš za kaj se gre in si vse to že doživel (in to že dvakrat!), ampak NE! Ljubezen, ki jo čutim do Jakoba je enako močna, globoka in brezpogojna, kot tista, ki jo čutim do Aljaža in Zare. Ko ga zagledam, mi zaigra srce, hkrati pa občutim še neka druga čustva, ki jih pred njim sploh nisem poznala. Vsakega naslednjega otroka, je še nekoliko težje izpustiti iz rok in vedno imaš cmok v grlu, ko razmišljaš o tem, da vsa ta obdobja doživljaš zadnjič. Svojo vlogo zdaj opravljam nekoliko bolj samozavestno in sproščeno, zato sva še bolj povezana in še hitreje ter lažje prepoznam njegove potrebe. Kljub temu, da je nekoliko drugače, je ljubezen enaka. Nekatere stvari so drugačne, ker imam več izkušenj, druge so drugačne, ker svoj čas razporejam tako, da mi uspe z vsakim od otrok preživeti nekaj kvalitetnega časa (če sem pri tem uspešna), tretje stvari pa so drugačne zato, ker so si otroci med seboj pač različni in enostavno mora biti drugače. S tem ni nič narobe in vse te izkušnje nam zelo bogatijo naše življenje. Čeprav je veliko izzivov, so vsi poplačani.

Vsak od najinih treh otrok je v moje/najino življenje prinesel nekaj novega, lepega in posebnega. Vsak od njih je popoln, točno takšen kot je, in vsakega od njih imam neskončno rada, pa čeprav zdaj čisto vsega ne počnem enako, kot sem počela pri prvorojencu. Materina ljubezen je nekaj najlepšega, kar sem v življenju doživela in iz prve roke lahko potrdim, da je brezpogojna, globoka in neminljiva. Življenja brez svojih treh otrok si ne znam in ne želim predstavljati. Preden postaneš mama, si kaj takega sploh ne moreš predstavljati in ko postaneš mama že tretjič, si ponovno v sedmih nebesih, ker lahko vse te trenutke znova doživiš in vidiš, da je tudi v tretje enako lepo.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

Comment

2 Comments

Jakobov 1. rojstni dan in njegov "cake smash and clean up"

Pred nekaj tedni smo bili na »cake smash and clean up« fotografiranju v NLP Studiu in danes je ravno pravi trenutek za objavo fotografij. Danes praznujemo Jakobov prvi rojstni dan. V zraku je ogromno nekih čustev in občutkov, ki jih je težko izraziti skozi besede, zato naj danes spregovorijo fotografije. Ne morem verjeti, kako velik je že. Kako veliki so vsi trije! In kako pametni, sposobni, igrivi in prisrčni so. Res sem hvaležna, da jih imam, pa čeprav mi bodo čisto prehitro odrasli.

Hvala draga Nika, za te čudovite fotografije in spomine na to obdobje. Za vedno jih bomo hranili in nekaj teh fotografij bo šlo zagotovo tudi na steno (družinske fotografije vam pokažem v kakšni od naslednjih objav) in v Dojenčkov ter Malčkov dnevnik. Fotografiranje s tortico je naša rojstnodnevna tradicija, a letos je bilo nekoliko drugače. Jakobu je bilo dovoljeno torto tudi poskusiti in to je z veseljem storil. Oh, kako je užival in s kakšnim veseljem sta ga oponašala tudi bratec in sestrica. V takšnih situacijah jima je to dovoljeno in tudi onadva sta lahko za trenutek »dojenčka« in zagrizeta v torto. V bistvu smo vanjo zagrizli kar vsi in čisto nič nam ni žal. Skoraj celo smo pojedli (zahvala gre predvsem Aljažu, haha) in se ob tem neskončno zabavali. Pustimo jim, da so majhni. Takšni so samo kratek čas.

Dragi naš Jakob, želimo ti vse najboljše in smo veseli, da smo del tvojega življenja. Čudovito si zapolnil manjkajoči del naše družinske sestavljanke in nas že samo v tem kratkem letu ogromno naučil. Ostani za vedno tako iskren, nasmejan, nežen, zvedav in zabaven. Hvala, ker si in hvala tudi vsem, ki ste se danes že spomnili na njegov praznik. <3

Z ljubeznijo, Mama.


Še enkrat se lepo zahvaljujemo NIki/NLP Studiu za sodelovanje in fotografije ter Ani Šuštar Rebolj za krasno tortico. Najdete jo na Facebook-u TUKAJ, NLP Studio pa TUKAJ. ;)

2 Comments

2 Comments

Kako me je spremenilo materinstvo?

Odkar sem postala mama, sem se močno spremenila. Ne samo, da se je popolnoma spremenil moj način življenja in vsakdan, spremenilo se je tudi moje razmišljanje in moj pogled na svet. Po več kot petih letih materinstva, se le še bežno spomnim, kakšna sem bila, preden sem postala mama (najbrž malo manj zatežena, haha). Če dobro pomislim, me je materinstvo spremenilo predvsem na teh pet načinov:

  1. Otroci so na prvem mestu. Nisem si predstavljala, da bom, ampak sem ena tistih mam, ki so ji otroci na prvem mestu in ki velikokrat sebe postavi na drugo (tretje ali četrto) mesto. Brez težav sem nekaj ur lačna, samo zato, da prej poskrbim za vse tri svoje otroke in zato, da oni niso. Brez težav zadržujem lulanje, ker me ravno takrat najbolj potrebujejo in brez težav počnem več stvari hkrati, brez da bi to sploh opazila. Vem, da to ni vedno nabolj pametno, zato se tu in tam zavestno malo odmaknem in se postavim na prvo mesto in potem lahko spet normalno funkcioniram naprej. Ne vem, če si lahko predstavljate, ampak življenje s tremi otroki pomeni, da te vedno nekdo potrebuje. Res vedno, haha.
  2. Kava. Vem, kava je postala kliše in ne vem točno zakaj ter kako je prišlo do tega, ampak brez kave pa res ne gre. Od nekdaj sem rada spala in potrebovala sem vsaj osem ur spanja. Velikokrat sem šla spat s kurami, ker sem bolj jutranji tip človeka in sem se želela zgodaj vstati. Kave nisem potrebovala (razen med učenjem za težje izpite) in lahko bi rekli, da sem bila vedno naspana. Še dobro, kajti, ko sem postala mama, sem postala tudi kronično nenaspana in odvisna od kave. Tako pač je in zdaj sem tega že navajena (ampak nujno rabim kavo že ob šestih zjuraj, drugače imamo vsi slab dan, haha).
  3. Potrpežljivost. Niti sanjalo se mi ni, koliko potrpežljivosti je potrebne zraven otrok. Moram reči, da sem danes zagotovo bolj potrpežljiva, kot pred leti in da me je življenje z otroki naučilo veliko pozitivnega. Večkrat se ustavim, zadiham in skušam pogledati na svet skozi njihove oči. V afektu to ni vedno enostavno, ampak je vredno. Najbolj pomembnih življenjskih lekcij so me naučili ravno otroci (in tudi Tomija, tudi on je veliko bolj umirjen in potrpežljiv).
  4. Empatija. Vedno sem bila čustvena in z lahkoto sem se vživela v občutke drugih ljudi. No, odkar imam otroke, sem še nekoliko bolj občutljiva in empatična. O tem, da bi se kateremu otroku (tudi odraslemu, a glede otrok sem še posebej občutljiva) godila krivica in bi živel v težkih razmerah ne smem niti slišati. Ko slišim za razne bolezni in druge težke preizkušnje, ki jih doživljajo, me popolnoma potre. Jočem zraven določenih pesmi in filmov, ki me pred leti ne bi ganili in se zavestno izogibam takšnim, ki se dotikajo težkih situacij otrok. Pred časom sva šla s Tomijem v kino (joj, res pred časom, haha) in si ogledala film Soba. Ni bila ravno najboljša odločitev.
  5. Krivda. Najtežji del materinstva je vzgoja in to, da s seboj ves čas nosiš nek občutek krivde. Sicer se s tem dokaj uspešno soočam, pa vendar je tukaj in nekaj, kar zagotovo nisem občutila, dokler nisem imela otrok.
344NLPstudioLOW.jpg

Je bilo kar težko izbrati teh nekaj stvari, med vsemi, ki so se spremenile. Zdaj se počutim tudi veliko bolj samozavestno in odločno, pa tudi organizirana sem veliko bolj, a se znam sprostiti in uživati v trenutku, ko sem z otroki. Opazim malenkosti, ki jih prej nisem. Skrbi je veliko več, a sem resnično srečna. Materinstvo je res nekaj posebnega, kajne?

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

2 Comments

3 Comments

Mali kobacač

Če je tvoj prvi otrok zelo živahen in vse razvojne mejnike doseže zelo hitro ter je gibalno zelo spreten, te pri vsakem naslednjem otroku razvoj malo preseneti. Jakob, v primerjavi z Aljažem (in tudi z Zaro, čeprav se res trudim, da jih ne bi primerjala), dosega gibalne razvojne mejnike zelo počasi. Ves čas je nekje na meji "normalnega" razvoja in počne kar veliko nepravilnih gibov, zato ga moram veliko usmerjati, popravljati in spodbujati k pravilnemu sedenju, vstajanju ipd. Ja vem, lahko bi rekli naj ne "kompliciram" in naj ga pustim, ker bo že, ampak to ni tako enostavno. Vem, da nepravilen razvoj vpliva na ogromno drugih stvari in da je resnično dobro zanj, da mejnike doseže na pravilen način, da ga ne silimo v sedenje, stanje in hojo, da ga spodbujamo in mu pokažemo pravilen način (nisem strokovnjak in ne poznam primernega izrazoslovja, ampak vem toliko, da lahko ločim gibe, ki so v redu in takšne, ki niso; o tem sva se pogovarjali tud s pediatrinjo, ki naju ni napotila v razvojno ambulanto, sva pa dobila nekaj navodil za izvajanje vaj), da si razvoj sledi v nekem določenem sosledju in še in še. Če vse to veš in si to že doživel pri dveh otrocih, potem si je res težko zatisniti oči in reči, da je njegov razvoj čisto tak, kot mora biti.

Priznam. Bila sem zaskrbljena, ker je začel sedeti šele po dopolnjenem devetem mesecu in s težavo osvojil bočni sed. Bila sem zaskrbljena, ker se je prvič postavil na noge šele pri desetih mesecih in potem samo še nekajkrat, dokler se ni začel redno vstajati zdaj, pri enajstih mesecih in pol. Še vedno sem zaskrbljena, ker zelo rad sedi v položaju žabice in ga ves čas popravljamo, a sem zaskrbljena nekoliko manj. Zakaj? Ker iz dneva v dan vidim majhen napredek in vem, da je prav, da potrpežljivo vztrajam naprej in dam času čas. To, da sem zaskrbljena, še ne pomeni, da sem panična, da ponoči ne spim in s tem obremenjujem vse okoli sebe. Potihoma tuhtam, a ga sprejemam takšnega kot je, spodbujam in čakam. Zame je tako ali tako popoln. In zdaj je začel tudi kobacati! Juheeeeej! Vse do zdaj se je plazil po trebuščku (kar večinoma še vedno počne, ker je hitreje), v zadnjih dneh pa je osvojil tudi hojo po vseh štirih in mu gre vedno bolje od rok. Naš mali kobacač. Ta faza je ena mojih najljubših (tista ritka, ki se spretno premika sem in tja, hihi) in vesela sem, da je ni preskočil.

Današnja objava je napisana laično in kot izkušnja zaskrbljene mame, ki končno opazi napredek otroka in se neskončno razveseli, hihi. Bravo Jakob, kar tako naprej! Se mi samo zdi ali je vsak dosežen mejnik še slajši, če se nanj dolgo čaka? ;)

Z ljubeznijo, Mama.

3 Comments

4 Comments

Uvajanje v vrtec (naša izkušnja in nekaj nasvetov)

Naše uvajanje v vrtec je v polnem razmahu in že tretjič je tako, da uvajamo med letom. Meni osebno je veliko ljubše to, da lahko Jakoba uvajam takrat, ko v zraku ni toliko pritiska, kot ga je septembra. Moram reči, da je Jakobova skupina nastala šele pred kratkim in da so vsi otroci v njej približno enake starosti in so se uvajali pred kratkim ali pa se še uvajajo. Iz tega vidika je situacija podobna, kot septembra, a je vseeno bolje, ker v skupino nisi prišli enaki dan. Prav tako imamo srečo, da je v skupini trenutno samo pet otrok. Vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice se tako lažje posvetita posameznikom in verjamem, da jim bo zelo luštno. Kot že omenjeno v eni izmed prejšnjih objav (preberete si jo lahko TUKAJ), je Jakob v drugi enoti vrtca, kot Aljaž in Zara. Čeprav bi bilo logistično lažje, da so vsi skupaj, sem v tem našla nekaj pozitivnih stvari. Kljub temu, da njun vrtec (stavbo) že pozna, na tega pa se šele navaja, ima zjutraj vso mojo pozornost, kar se mi zdi zelo pozitivno. V vrtec prideva dobre volje, počasi in umirjeno. Ves čas mu pripovedujem o otrocih in igri, hkrati mu pokažem kakšne risbice in igrače, potem pa ga nasmejana oddam vzgojiteljici in se vrnem čez kakšni dve uri, brez da bi me skrbelo, kje bom srečala še starejša otroka in ju zmotila v svoji vrtčevski rutini. Spomnim se, da je bilo Zari veliko lažje, ker sta bila z Alajžem v sosednjih igralnicah, hkrati pa sem veliko svoje pozornosti takrat posvečala njemu in ne njej, ker je bil ves čas zraven. Enkrat se je zgodilo tudi to, da sem prišla prej in me je zagledal ter planil v jok, ker me ni pričakoval. Seveda sem vzela oba s seboj domov, a sem imela občutek, da sta se na začetku oba lovila v tej novi situaciji. Zdaj tega ni in se njun vsakdan ni popolnoma nič spremenil, Jakob pa je do zdaj zelo pogumno sprejel spremembo in mu gre dobro (meni je šlo na začetku malo manj dobro, ampak je pa z vsakim dnem lažje). Malo pojoka zjutraj in potem, ko me zagleda (tega Aljaž in Zara nista počela), ampak vmes pa je v redu.

Naša izkušnja in nekaj nasvetov:

  • Za daljše uvajanje smo se odločili, ker nas ne preganja čas in zato, da se Jakob postopoma navadi na to, da se mama vedno vrne po njega. V kratkem času dovolj dobro spozna vzgojiteljice in okolje in mame ne pogreša preveč ter se razveseli, ko se vrne (no, v bistvu začne jokati, ko me zagleda, ampak vem, da je vesel). Pridobi občutek varnosti in zaupanje v osebe v vrtcu in v to, da bo mama sigurno prišla po njega, ne glede na količino časa, ki ga tam preživi.
  • Ker se Jakob uvaja med letom, ko je situacija v vrtcu dokaj mirna, ne čutim potrebe po tem, da bi ostala z njim in ga opazovala. Glede na to, da so se drugi otroci v skupini uvajali pred kratkim, bi jih to zagotovo zmotilo. Med letom so otroci ponavadi dobre volje, nasmejani in sodelujejo ter so navajeni drug drugega. Tak odnos Jakobu vliva pozitivne občutke, hkrati pa se lahko vzgojiteljica in pomočnica te dni, ko se uvaja samo on, lažje osredotočita na njega in njegove potrebe. Velikokrat je lahko učinek celo nasproten, če je mama živčna ali žalostna, ker mora otrok v vrtec. Čustva se iz matere na otroka zelo hitro prenašajo in tukaj je bolje, da mama odide, če ne zna ostati nevtralna ali da uvaja oče.
  • Zelo pomembno je, da o vrtcu govorimo še pred vstopom vanj in da otrok pozna stavbo in je vsaj enkrat že srečal vzgojiteljico in videl kaj otroci v vrtcu počnejo. Čeprav se vam zdi, da enajstmesečnik še ne razume, se take stvari vsekakor vtisnejo v njegovo podzavest.
  • O vrtcu govorimo pozitivno in ne nakladamo preveč. Pazimo tudi, kaj govorimo drugim, ko mislimo, da nas otrok ne posluša.
  • Zelo dobro je, če si omislimo jutranjo rutino, ki napoveduje vstop v vrtec. Mi v avtu, na poti v vrtec, pojemo otroške pesmice, nekateri naštevajo stvari, ki jih vidijo v garderobi v vrtcu, opazujejo kakšne risbice, ki visijo v vrtcu na steni, si podelijo določeno število objemov ali poljubov, povejo kakšno izštevanko ipd. To otroke sprosti in ker postane vsakodnevna rutina, jim da občutek varnosti.
  • Pazimo, da imamo pripravljene vse stvari, ki jih otrok v vrtcu potrebuje, da se nam ne mudi in da nismo pod stresom. Še posebej pazimo, da ne pozabimo dudice, stekleničke ali otrokove najljubše igračke.
  • Veliko staršev otroka odda in se potem izmuzne, ko se otrok zamoti in jih ne opazi. Ta način meni ni ljub, ker imam občutek da otroka prelisičim in izdam njegovo zaupanje. Raje vidim kakšno solzico, ko se poslavljam, kot pa da se otrok sprašuje kje sem, zakaj sem odšla in ali se sploh vrnem. Tukaj naj se vsak odloči sam, ampak otrok si zasluži iskrenost na vsakem koraku. Moje mnenje.
  • Ko otroka predate vzgojiteljici, je zelo pomembno, da se poslovite na hitro in da ne odlašate. Bolj boste odlašali, slabše bo za otroka in večja verjetnost je, da bo otrok jokal. Vzgojiteljica ve, kako otroka preusmeriti v njihovo trenutno dejavnost in lahko ste prepričani, da bo naredila vse, da bo otroku prijetno.
  • Imejte v mislih, da se bo otrok kmalu privadil in bo v vrtcu užival in se tudi veliko naučil. Kmalu bo uvajanje samo spomin.

Tako pa se crkljamo po vrtcu, hihi.

Z ljubeznijo, Mama.

4 Comments

2 Comments

Imeti živahnega in nagajivega otroka je blagoslov!

Vsi moji otroci so bili dokaj zahtevni dojenčki (še najmanj pozornosti je potrebovala Zara, čeprav je tudi ona imela kar nekaj trebušnih krčev, težav z alergijami in dolgo ni prespala noči), zelo radovedni malčki (najbolj umirjen je zaenkrat Jakob) in Aljaž in Zara sta zdaj iz leta v leto bolj navihana ter nagajiva otroka. Včasih me v vrtcu pohecajo, da mora biti pri nas doma zagotovo zelo pestro, ker sta oba tako živahna in imata močan karakter. Ja, res je zanimivo in nikoli nam ni dolgčas. Ves čas smo v gibanju, ju spodbujamo k temu, da svojo energijo sprostita na konstruktiven način, sklepamo kompromise, se srečujemo z vzgojnimi izzivi, včasih tudi obupujemo, spet drugič smo vsak po svoje trmasti in vztrajni, tudi glasni, predvsem pa smo veliko skupaj in ker smo tudi zelo čustveni, se učimo ta čustva obvladovati in ostati mirni, ne glede na situacijo. Vse to je ogromna preizkušnja tudi zame in za Tomija. Tudi midva se vsakodnevno učiva z njimi, se trudiva postavljati meje in se jih držati (oh, kako spretno nas znajo prelisičiti, ko si nekaj močno želijo), vztrajava in sva potrpežljiva in poskušava drug drugega umiriti tudi takrat, ko zmanjka potrpljenja in nagajivost preseže vse meje. Velikokrat sem že povedala in še velikokrat bom:

Vzgoja je nekaj najtežjega, kar sem v življenju počela in konstantno imam občutek, da delam vse narobe.

Ko se že ravno najdem v nekem vzgojnem stilu in se mi zdi, da le-ta pozitivno vpliva na otroke ter so resnično bolj obvladljivi, pride novo obdobje, z novimi izzivi. Ker sem takšna, da v vsaki stvari iščem nekaj pozitivnega, se velikokrat tolažim z razmišljanjem, da je imeti živahnega, navihanega in nagajivega otroka v bistvu blagoslov. Ne glede na to, koliko sivih las mi povzročijo in kako izmučeno se počutim takrat, ko kljub nešteto opozorilom, še vedno nadaljujejo s svojim početjem, so moji in krasni. Vsaki dan znova se čudim, kako sposobni in pametni so. Njihovo razmišljanje in logično povezovanje je včasih boljše, kot moje ali moževo. Zaradi svoje potrebe in nenehne želje po gibanju, se njihovi možgani zelo dobro (ne bom ravno rekla optimalno, haha) razvijajo. Zaradi tega, ker so radovedni in dobro opazujejo svet okoli sebe, mi na dan postavijo tisoč različnih vprašanj (Jakob zaenkrat samo kaže s prstom, hihi). Na nekaj vprašanj niti midva ne znava odgovoriti, zato jih spodbujava k branju knjig in iskanju odgovorov. Živahni in nagajivi otroci bodo želeli plezati po ograjah, skakati po kavču, tekati po travi, šteti kamenje in jih metati v daljavo (včasih tudi drug v drugega). Želeli se bodo umazati, skakati po lužah in biti del vsake stvari, ki jo počnete. Vse jih bo zanimalo in velikokrat ne bodo zadovoljni s preprostimi odgovori. Prav tako ne bodo želeli slišati besedice ne in se bodo trudili uveljaviti svojo voljo. Njihova domišljija bo tako razvita, da jim bo včasih težko slediti. Ne bodo želeli dolgo časa sedeti pred televizijo in tablico ter igrati igrice. Upirali se bodo pasivnemu načinu preživljanja prostega časa in raje kolesarili, vozili skiro, igrali košarko in druge športe ali takšne in drugačne družabne igre. Iskali bodo gibalne in miselne izzive in se ob tem neskončno zabavali. Vsakič, ko mi manjka pet minut, da bi v miru, sama, pripravila obrok ali pospravila po stanovanju, in ves čas skačeta okoli mene, sodelujeta tako ali drugače ali si zmišljujeta svoje igre (velikokrat vključujejo predmete, ki niso za igro in početje, ki ni zaželjeno) sem nestrpna. Želim ju umiriti, posedeti in ju ustaviti. Šele kasneje razmišljam o tem, da je njuna vključenost in nagajivost blagoslov. Želim si zapomniti vse te trenutke in se na njih pripraviti tako, da njunega karakterja in njune radovednosti ne bi poteptala, ampak ju samo preusmerila. Za otroško igro in navihanost mora obstajati kraj in čas in moramo jim omogočiti, da so majhni in razigrani. Kadar imata to možnost, je neverjetno, kako hitro se razvijata in napredujeta (tudi Jakob).

Zagotovo bo čez čas ogromno vredno to, da bodo naši nagajivi otroci (p)ostali razgledani, odločni, sposobni, samostojni, samozavestni in delovni ter zvesti sami sebi. Potrebno je nekaj več truda, a vse to je mogoče znotraj družbenih okvirjev in dovoljenega. So stvari, ki se absolutno ne počnejo, so stvari, ki se lahko počnejo in so stvari, ki se lahko počnejo ob določenem trenutku, na določenem kraju. Če je otrokom omogočeno, da se lahko razgibajo in izrazijo tam in tako, kjer je to primerno, jim ne bo težko sedeti v restavraciji ali biti tiho v knjižnici. Kadar začneta Aljaž in Zara tekati po stanovanju vem, da je moja naloga to, da ju odpeljem na sveži zrak ali kako drugače preusmerim in ne to, da ju kaznujem. Včasih je res škoda izgubljati energijo za stvari, ki se jih da urediti brez besed. Raje jo uporabim tam, kjer je to res nujno potrebno. V bistvu sem res srečna in hvaležna, da niso preveč mirni in pasivni, ampak so pravi mali raziskovalci. Blagoslov, kajne?

Z ljubeznijo, Mama.


Foto: NLP Studio.

2 Comments

Comment

Umivanje zobkov dojenčkom in malčkom

Umivanje zobkov se mi zdi zelo pomembno in zato se mi zdi dobro, da napišem tudi nekaj na to temo. V današnji objavi sem se spoprijateljila s Curaprox Slovenija. Na njihovi spletni strani Zdrav nasmeh najdete nasvete v povezavi z uporabo dudice, umivanjem, uporabo različnih zobnih ščetk in prehrano, jaz pa sem v svoji objavi zbrala nekaj osnovnih smernic, odgovorov na najpogostejša vprašanja in osebno izkušnjo ter primere dobre prakse. Umivanje zobkov je pri nas doma nekaj, kar se mora narediti in o tem se že od nekdaj ne pogajamo. Vem, da se velikokrat zgodi, da si otroci zobkov ne želijo umivati, zato sem zapisala tudi nekaj o tem, kako doseči to, da si otroci zobke želijo (!) umivati. Ravno, ko sta začela uporabljati Curaprox smart, so se jima zobne ščetke zdele tako mehke in prijetne, da sta nekaj večerov zaporedoma želela umivati zobke še dlje, kot ponavadi. Na koncu sva se s Tomijem morala razjeziti, da je pa zdaj dovolj in da je čas za spanje in potem sva se sama pri sebi začela smejati in si rekla: "No, če je to najin največji problem, potem nam gre v bistvu zelo dobro!". Haha. 

Najpogostejša vprašanja in moji odgovori:

Kdaj začeti z umivanjem zobkov? Z umivanjem zobkov je potrebno začeti takrat, ko se pojavi prvi zobek. Jaz sem v jutranjo in večerno rutina takoj vključila še umivanje zobkov, nekajkrat poščetkala in nato zobno ščetko ponudila še dojenčku, da je poskusil sam. Pomembno se mi zdi, da se že od malega navajajo na umivanje zobkov in da le-to postane del jutranje in večerne rutine. Na tak način se otroci nanj navadijo in je tudi težje verjetno, da bi se umivanju kasneje upirali.

Katero ščetko uporabiti za dojenčka in katero za malčka, otroka? Na katere lastnosti zobnih ščetk je dobro biti pozoren? Ko je bil Jakob še manjši dojenček in ni imel zobkov, sem mu večkrat ponudila Curaprox grizalo z masažno krtačko in ropotuljico. Skupaj sva pomasirala dlesni in oponašala gibe za umivanje zobkov. Dojenčki, ki jim zobki izraščajo, ob tem čutijo olajšanje in umivanje doživljajo kot igro (več o lajšanju bolečin ob izraščanju zobkov, si lahko preberete TUKAJ). Ko sta mu izrastla prva dva zobka (ven sta pokukala skoraj istočasno) sva začela uporabljati zobno ščetko CURAkid. Imava dve. Eno ima Jakob na voljo ves čas, med grizali, z eno pa mu zobke pokrtačim jaz. Najbolj pomembno se mi zdi, da je ščetka nežna in mehka. Od petega leta naprej pride v poštev ščetka Curaprox smart s še več tisoč finimi ščetinami kot CURAkid, svoje delo pa temeljito opravi z mehkostjo in nežnostjo. Pri njeni uporabi se zaradi ultratankih in gosto vpetih ščetin zmanjša možnost neprijetnega občutka pri ščetkanju, kar je ključno za to, da otrok ne razvije negativnega odnosa do čiščenja zob. Aljaž in Zara sta navdušena nad tem, kako je ščetkanje s Curaprox smart prijetnejše, kot z nekaj ostalimi zobnimi ščetkami različnih znamk, ki smo jih preizkusili.

Kdaj začeti z uporabo zobne paste? S katero zobno pasto umivati zobke dojenčkom in malčkom? Pri prvih zobkih sem za vse svoje otroke najprej uporabljala samo vodo in zobno pasto brez fluora. Po nasvetu zobozdravnice smo, v obdobju malčka, to zobno pasto zamenjali za Elmex otroško zobno pasto (dobro je, če se malčki naučijo zobno pasto izpljuniti, a v manjših količinah ni hudega tudi, če je ne izpljunejo).

Kolikokrat na dan umivati zobke? Zobke bi naj umivali vsaj dvakrat na dan. Če otroci jedo sladkarije, recimo bonbone in lizike, bi bilo dobro, da si potem umijejo zobe (torej zjutraj, zvečer in po sladkarijah). Prav tako je dobro, da se sladki hrani in pijači izogibamo ter se tako izognemu večji možnosti za nastanek kariesa.

Kako k umivanju spodbuditi dojenčka, ki umivanja ne želi? Kot sem že omenila, je ključnega pomena to, da z umivanjem (oz. navajanjem na umivanje zobkov) začnemo dovolj zgodaj in da ga izvajamo vsaki dan. Dojenček bo kmalu vedel, da je to sestavni del jutranje in večerne rutine in ga bo dojemal zelo spontano. Če se bo umivanju upiral, lahko imate v mislih, da so njegove dlesni morda občutljive, zaradi izraščanja zob, in poskrbite za nežne ščetine in za nežno ter hitro umivanje. Tudi če samo na hitro potegnete po teh majhnih zobkih, bo dovolj. Hkrati lahko dojenčku prigovarjate, da se zobki umivajo vsaki dan in da veste, da ni nujno prijetno, ampak je pa nujno potrebno in da se boste vi potrudili po svojih najboljših močeh, da bodo zobki umiti nežno in hitro. Če dojenček joka in ni dovzeten za vaše besede, potem lahko njegovo pozornost preusmerite kam drugam in ga poskušate potolažiti. Morda ga bo pomirila pesmica, pripovedovanje zgodbice, opisovanje vašega početja in vse, kar bo umivanje spremenilo v igro.

Kako k umivanju spodbuditi otroka, ki umivanja ne želi? Kaj narediti, če otrok še vedno protestira in joče? V obdobju osamosvajanja, se bo zagotovo zgodilo, da bo vaš malček protestiral, jokal in se upiral umivanju zobkov. Zdaj veste, da vas otrok že razume in da je prišel v obdobje, ko se želi temu (in vsem ostalim podobnim zadevam) namerno izogniti. Najbolj pomembno se mi zdi, da kljub temu obdobju vztrajamo pri tem, da se zobki umivajo vsako jutro in večer. Tudi z malčkom in otrokom se o tem pogovorimo in mu povemo, zakaj je tako pomembno, da so zobki čisti. K razmišljanju o ustni higieni ga lahko spodbudimo s prebiranjem knjig na to tematiko (najbrž vsi poznamo tisto o Lumpiju in Capiju, haha). Pri nas doma je pomemben del tega tudi to, da se o tem pogovarjajo v vrtcu, da si tam umivajo zobe in da jih obiskuje sestra, ki jih uči pravilnega ščetkanja. Enako kot dojenčku, lahko tudi malčku preusmerimo pozornost s pesmico in zgodbico ter iz umivanja zob naredimo igro. Morda jih bo k umivanju spodbudilo zbiranje nalepk ali to, da z njimi umivajo zobke tudi njihovi plišasti prijatelji (tudi bratci in sestrice ter starši). Vsekakor je kar nekaj zvijač, ki jih starši lahko uporabimo, a na koncu je pomembno to, da so zobki kvalitetno umiti. Včasih je pač potrebno nekje potegniti mejo, prijeti otroka in mu zobke umiti, četudi tega ne želi. Sama sem mnenja, da so otroci še premajhni, da bi lahko sprejemali odločitve, ki se tičejo njihovega zdravja, zato o umivanju zobkov, prehrani, jemanju zdravil, čiščenju noskov, inhaliranju ipd. odločava midva z možem.

Kdaj je čas za prvi obisk pri zobozdravniku? Prvi obisk zobozdravnika je lahko pri prvem izrastlem zobku ali pa okoli starosti enega leta. Prvi pregled je namenjen predvsem starsem, saj je namenjen svetovanju o zdravi prehrani in pravilni ustni higieni. Midva z Jakobom še nisva prejela vabila in če ga slučajno ne bova, se bova pri zobozdravniku oglasila v prihodnjem mesecu. Kljub temu, da že vem, kako stvari potekajo in kako skrbeti za otroške zobke, se mi zdi dobro, da Jakob spozna okolje pri zobozdravniku in da zobozdravnik/zobozdravnica preveri, če je res vse v redu in kot mora biti. Tudi Aljaž in Zara redno hodita na preglede in do zdaj nismo imeli nobenih težav, njuni zobki pa so zdravi (trkam!).

Do katerega leta starosti je dobro, da otroku zobke umivajo starši oz. mu pri tem pomagajo? Večji otroci (predšolski in šolski) si lahko zobke umivajo sami, je pa priporočljivo, da jim pri tem pomagamo nekje do 8. leta starosti. Pri nas doma je velikokrat tako, da si otroka zobke umijeta sama, starša pa nato njuno umivanje dokončava in preveriva, da so zobki res čisti. Na takšen način spodbujava njuno samostojnost, hkrati pa poudariva, da je ustna higiena zelo pomembna in nekaj, kar morava imeti pod nadzorom in kjer jima morava pomagati.

Z ljubeznijo, Mama.


Današnja objava je nastala v sodelovanju Curaprox Slovenija. Hvala! Za več informacij se lahko obrnete na njihovo spletno stran Curaprox.com ali pokukate v njihovo spletno trgovino Zdrav nasmeh, kjer najdete tudi veliko različnih nasvetov. Najdete jih tudi na Facebook-u in Instagramu. Jakob ima oblečeno pižamico iz spletne trgovine Bombažek, ki ima odlične "basic" kose oblačil za novorojenčke, dojenčke in otroke.

*Mnenje in razmišljanje o izdelkih je izključno moje in iskreno ter izraža mojo osebno izkušnjo z njim.

Comment

Comment

#mamiblogerke

Prejšnjo soboto smo se na skupnjem dogodku zbrale mame, ki blogamo. Iz leta v leto ter iz meseca v mesec nas je več in čeprav se dogodka niso udeležile vse, se nas je zbralo veliko. Pobudo za projekt in skupno spletno stran ter skupne projekte, je dala Anja Oman iz bloga Maminamaza. Mislim, da Anja takšnega odziva zagotovo ni pričakovala, ko je s projektom začela, in vesela sem, da sem lahko del čudovite in navdihujoče ekipe. Velik del druženja je zavzemal pogovor o tematikah naših blogov, o tem kaj nas druži in po čem smo si različne, o razlogih za naše pisanje in o tem, kaj si želimo doseči v prihodnje. V zraku je bilo veliko pozitivne ženske energije in z veseljem smo druga z drugo delile tudi nasvete in izkušnje o objavah, objavljanju, urejanju objav, času objavljanja, stikih z bralci, upravljanju družbenih omrežij in še in še. Hočeš ali nočeš, bloganje prinese s seboj veliko časa preživetega na spletu in telefonu in redko srečaš koga, ki to popolnoma razume. No, tukaj nas je bilo 42 takšnih žensk, mamic, blogerk in podjetnic. Naredile smo tudi nekaj skupnih fotografij, a ker je bilo časa veliko premalo, je fotozgodbo za nas pisala Nika iz NLP Studia. Še zdaj, ko gledam fotografije, ne najdem pravih besed, ki bi lahko opisale to, koilko močnih žensk nas je stopilo skupaj in kakšna je bila energija. Podprlo nas je veliko naših bralcev, slovenskih ustvarjalcev, medijev in drugih podjetij ter poslovnih partnerjev. Razveselile smo se daril in jih bomo z veseljem preizkusile, a največ nam pomeni to, da nam je uspelo stopiti skupaj in od tega odnesti nekaj pozitivnega ter si ustvariti skupen košček zemlje na spletu, ki ga bomo s svojo strastjo do pisanja obdelovale in negovale. Tam boste našli naše najboljše objave, skupne projekte in ekskluzivne zgodbe. Upamo, da bo naša spletna stran www.mamiblogerke.si postala vaša najljubša in jo boste z veseljem prebirale ob jutranji kavi ter tako lažje dostopale do svojih najljubših blogov.

Naj omenim še to, da je bil to prvi dan, ko sem bila toliko ur stran od svoje družine (in predvsem od Jakoba) in moram reči, da je bilo to druženje tega absolutno vredno, hihi. Jakob me sploh ni pogrešal, Aljaž in Zara še manj, jaz pa sem se po dolgem času naklepetala. Res naklepetala (in popila veliko preveč kave, ups).

239NLPstudioLOW.jpg

Tudi med blogerkami imamo ustvarjalne in pridne pare rok, ki so poskrbele za nas in naše najmlajše. Hvala Nitka.

Tukaj smo zate, mama. Spremljale te bomo skozi materinstvo. Ena izmed nas te bo nasmejala, druga navdihnila, tretja zasipala z nasveti in izkušnjami, četrta pa te bo morda celo razjezila. Vse drugačne in povezane v svojem poslanstvu.

Hvala vam drage moje, enkratne ste!

Z ljubeznijo, Mama.


Hvala Piknik pri kozolcu za čudovit prostor za druženje in NLP Studio za fotografije ter vsem ostalim, ki ste prispevali svoj košček sestavljanke. Več o dogodku in sponzorjih, si lahko preberete TUKAJ.

Comment

Comment

Dojenčkov dnevnik: 11. mesec

Jakob ima 11 mesecev in počasi se začenjamo pripravljati na praznovanje 1. rojstnega dne. Glede na to, da nas čaka obdobje sprememb, ki se je začelo z uvajanjem v vrtec, sem se raje osredotočila na razmišljanje o tortici, fotografiranju, praznovanju, hrani in povabljencih ter drugih malenkostih. Čeprav mi je kar malo težko pri srcu, da bo moj dojenček postal malček, se veselim vseh prihajajočih trenutkov in obožujem obdobje, v katerem je trenutno, saj je najbolj cartljiv, prisrčen, nasmejan in živahen fantek, kar jih poznam (in ja, malo pretiravam, ker je pač moj, hihi). Prav tako sem izredno vesela in ponosna, da bo hkrati s prehodom v obdobje malčka, izšel tudi Malčkov dnevnik! Jaaaa, Malčkov dnevnik, za katerega se je tako dolgo ugibalo ali bo ali ne bo in ki bo luštno nadaljevanje Dojenčkovega dnevnika. Zaenkrat lahko obiščete in všečkate Facebook stran Malčkov dnevnik, kjer bom razkrila malo več in pravočasno sporočila odprtje naročil (če ste prijavljeni na prejemanje obvestil iz moje spletne strani, boste na e-mail prejeli tudi kodo za popust!). Se že zelo veselim, da ga dobim v roke in upam, da se vam bo zdel enako ali še bolj koristen, kot njegova predhodnika Nosečkin in Dojenčkov dnevnik.


11. MESEC (20. marec - 20. april)

Teža in velikost: Približno 73,5 cm in 8350 g (ne najdem listka z napisanimi merami iz pregleda).

Kako preživljate dneve? Kakšen ritem je imel otroček v enajstem mesecu? Jakob je bil v enajstem mesecu še vedno dokaj velik zaspanček (govorim o spanju čez dan) in je svoj prvi spanec imel že okoli osmih ali vsaj devetih. Proti koncu enajstega meseca se je spanje trikrat na dan spremenilo v spanje dvakrat na dan in jutranji spanec postaja (oziroma mora postati) dopoldanski, že zaradi vstopa v vrtec. Dneve smo preživljali podobno, kot vedno. Posebnih sprememb ni bilo, razen v času, ko je imel vročino in sva se ves čas crkljala.

Kaj najraje počne? Kdaj je najbolj zadovoljen in umirjen? Kaj ga uspava in pomirja? Trenutno ima obdobje, ko se trudi, da bi bil čim hitrejši. Še vedno se plazi po trebuščku in kadar dirja sem in tja, to izgleda zelo smešno. Njegov razvoj poteka nekoliko bolj počasi, kar smo že navajeni, a je kljub temu zelo živahen in radoveden otrok. Ves čas spremlja okolico, kaže s prstom in veliko čeblja. Umirja ga branje knjig in ležanje na mehkem kavču ali postelji, kjer se kotali in stiska k nam. Čez dan ga uspavam v naročju, saj se več ne doji, zvečer pa se podojiva in nato v naročju zaspi, jaz pa mu občasno ponudim še dudico.

Najljubša igrača: Trenutno ima najraje različne kocke, še vedno pa rad kuha in se žoga.

Najljubša pesmica/uspavanka: Začel je plesati na vse pesmice in na glasbo, ki jo sliši mimogrede, na radiu, kar je zelo simpatično in me vedno spravi v dobro voljo, zato pojemo zelo različne pesmice in spodbujamo ples.

Kaj je bilo ta mesec najlepše? Najlepše je to, da lahko Jakob z nami že marsikaj počne in da se skupaj vedno bolj zabavamo. Vsako stvar, ki jo počnemo, spremlja in marsikaj tudi poskusi. Všeč mu je risanje, ustvarjanje, prijemanje različnih materialov, igra v pesku, igra z vodo, obožuje otroška igrala, recimo tobogan in gugalnico, in mljaska ob vsaki hrani, ki jo jemo. Najlepše trenutke preživljamo ob skupni igri, na igralih in ob branju knjig. 

Kaj je bilo ta mesec najtežje? Najtežje je bilo, ko je zbolel. Vsakič, ko ima vročino, se mi močno zasmili, ker je res bošček. Vročino je imel tri dni, nato pa so se pojavili izpuščaji, zato smo predvidevali, da gre za šesto otroško bolezen. Prav tako je ven pokukal tretji zobek in najbrž je zato bil še posebej občutljiv.

Katerih posebnih trenutkov se boste za vedno spominjali? Kar nekaj je bilo takšnih trenutkov, ki si jih bom zapomnila. Res je že velik fant in nas vsakodnevno preseneča s svojimi pogruntavščinami, čebljanjem, igro, oponašanjem našega početja, pa tudi s svojo nežno platjo in potrpežljivostjo. Ta mesec sta Aljaž in Zara šla po dolgem času spet na počitnice k moji mami, zato smo bili Tomi, Jakob in jaz malo sami in se odpravili na skupni zmenek (ne Jakob in ne jaz še nisva pripravljena na to, da bi bila zvečer in ponoči ločena, hihi; pa brez skrbi zmenek je bil ob petih popoldan). No, po naši večerji, smo sedeli za mizo in Jakob je pogledal Tomija in z najbolj milim glaskom ter zelo natančno izgovoril: "Ata!". S Tomijem sva se samo spogledala in sploh nisva mogla verjeti. Tako lep trenutek je bil, da sem dobila kar solzne oči in tega se bom vedno spominjala, čeprav ni poklical mene.

Stvari, za katere misliš, da si jih boš zapomnil, pa si jih ne: Všeč mi je, kako Jakob vedno opazi, kje so mehke površine in se uleže ter začne kotaliti. Jakob je dojenček, ki se nikoli ni kotalil na tleh, a ko je na kavču ali postelji (ali pa če so po tleh mehke odeje in blazine) se vedno začne kotaliti, rine glavo v mehke predmete, se naslanja na nas in stiska in ga je res luštno opazovati, ker ob tem zelo uživa. Kazanje s prstkom na različne predmete, ljudi in živali ter čudenje vsemu okoli njega, mlaskanje z usti, kadar vidi hrano, miganje z glavo in ponašanje naših gibov pri plesu, iskriv nasmešek, poljubčke, ki jih deli najožjim članom, prav tako pa vedno "polupčka" svojega bratranca in prijatelje, dojenčki močno pritegnejo njegovo pozornost itd.

Kaj pravita bratec in sestrica? Bratec in sestrica me močno presenečata s svojim odraslim razmišljanjem in zaščitniškim odnosom do Jakoba. Vedno poskrbita, da ni lačen ali žejen, mu ponujata svoje prigrizke (kar ni vedno dobro, haha), sta navdušena, ko osvoji kakšen nov mejnik in zaskrbljena, ko se ne počuti dobro. Ko smo se pogovarjali o tem, da gre Jakob kmalu v vrtec (kakšen mesec nazaj) sta bila navdušena in takoj začela delati načrte, kaj vse mu bosta pokazala in kaj bodo tam skupaj počeli. Takoj sem jima morala razložiti, da gre Jakob v drugo enoto in na začetku sta bila kar malo razočarana. Zdaj, ko je Jakob že sredi uvajanja, sta zelo skrbna. Včeraj sva skupaj prišla po njiju v njun vrtec in Zara je takoj hitela spraševati, kako se je imel v vrtcu, kako dolgo je bil, katero vzgojiteljico ima in ali se je kaj jokal. Ko sem ji povedala, da mu je bilo všeč in da je jokal zelo malo, ga je pogledala in mu rekla: "Bravo Jakob! Pogumen fant si!". To je bilo nekaj najlepšega, kar sem slišala iz njenih ust in takoj zatem ga je še poljubila in pobožala in to je to, kar si želim za njih in njihov odnos v prihodnje.

Pomembni mejniki tega meseca: Prvič je rekel "ata", oponaša kužka, boža in deli poljubčke, ko mu to omenimo, sam lista knjige, nakaže kdaj je lačen in kdaj bi se pocrkljal, zrastel mu je tretji zobek (19.april), vstopil je v vrtec (20. april).

11. mesec-4.jpg

Z ljubeznijo, Mama.


Jakob ima oblečen preprost bel bodi iz spletne trgovine Next in udobne hlačke iz otroške trgovine Wow! Baby, ki jo najdete tudi na Facebook-u TUKAJ. Igra se na igralni podlogi iz otroške trgovine Silly.

Comment