Comment

Gusarski vikend

Pretekli vikend smo se ponovno odpravili v Terme Banovci, Sava Hotels & Resorts. Tam smo bili že večkrat, zato najdete na blogu že kar nekaj objav, v povezavi s Termami in stvarmi, ki jih lahko v Banovcih doživite. Ne vem zakaj, ampak vedno, ko gremo, imamo vsaj en dan slabo vreme. Očitno smo slabo načrtovali. Smo pa čas izkoristili za kopanje v notranjem bazenu in se vseeno naplavali. Aljaž se zadnji mesec trudi z učenjem plavanja in moram reči, da mu gre odlično od rok. Vsi trije so zelo radi v vodi in ker je v notranjem bazenu zelo topla voda, je bilo vsem prijetno (Jakob ne mara hladne vode). V soboto smo se udeležili otroške animacije. Aljaž in Zara že od našega zadnjega obiska ves čas govorita o Gusarju Ediju in končno sta ga spet videla. Dopoldan so pekli pletenice, za popoldan pa je bil načrtovan gusarski pohod, ki je, zaradi dežja, žal odpadel. Animacija je vseeno bila in pripravljen so imeli rezervni načrt, ki jima je bil všeč. Bila sta med mlajšimi in lepo sodelovala, sva pa bila midva ves čas zraven (dopoldan Tomi, popoldan pa oba), čeprav je bilo rečeno, da bi ju lahko pustila sama. Vikend je minil čisto prehitro, smo pa se vseeno lepo imeli in že čakamo jutrišnji praznik, ko bomo spet skupaj.

Kjer se pleza, tam je naš najmlajši. Podobno, kot Aljaž, le da je začel malo hitreje (pri hoji pa ravno obratno). Kako lepo ga je opazovati, ko raziskuje okolico! Je pa kar malo nevarno, ker pri vsem oponaša Zaro in Aljaža, ki počneta raznorazne neumnosti.

Ne vem, zakaj, ampak milni mehurčki zdržijo pri nas ravno pol ure. Potem jih zagotovo polijeta. Vedno je isto, ne glede na opozorila...

Z ljubeznijo, Mama.

Comment

Comment

Si želiš prenehati z dojenjem, pa ne veš kako?

Pred tedni sem objavila svoje slovo od dojenja in takrat dobila kar nekaj vprašanj v povezavi s tem, kako in zakaj sem se odločila, da Jakoba odstavim. Vem, gre za tematiko, o kateri ni lahko govoriti, pa vendar je dojenje odnos dveh oseb in v kolikor ena oseba (v najinem primeru sem bila to jaz) dojenja ne želi več, nima smisla vztrajati. Na tem mestu bi rada poudarila, da gre za mojo osebno izkušnjo. Podpiram dojenje in sem vse tri otroke dojila več kot eno leto, kar se mi zdi optimalno in najbolje za njih. Če Jakob ne bi bil star 14 mesecev, se za ta korak ne bi odločila, ampak bi vztrajala vsaj eno leto oz. čimdlje. Vedno sledim svojemu občutku in tokrat mi je le-ta govoril, da je bilo dovolj. Odločitev za prenehaje dojenja ni bila lahka, a je bila smiselna in prava. #normalnoje, da si v nekem trenutku želiš z dojenjem prekiniti in #normalnoje, da pri tem upoštevaš tako svoje želje, kot tudi otrokove želje, predvsem pa potrebe. Če si utrujena, naveličana ali se soočaš s kakšnimi drugimi težavami v povezavi z dojenjem, pa še ni pravi čas za prenehaje z dojenjem oz. to ni rešitev, ti predlagam pogovor s svetovalko za dojenje. Veliko lahko pridobiš tudi s poslušanjem izušenj drugih mamic, a ni nujno, da bodo znale pomagate v tvoji specifični situaciji. Moja situacija ni enaka tvoji in moja izkušnja je lahko samo za v razmislek ter zato, da iz nje potegneš tisto najbolje zase.

Pravijo, da se vsak otrok lahko odstavi sam in da ima časa za to veliko (nisem prepričana, a prebrala sem, da je naravna, biološka meja tam nekje do petega leta) ter da je podaljšano dojenje za otroka koristno iz večih različnih razlogov, kar podpiram, če si mama in otrok to želita. Slišala sem že ogromno različnih zgodb, dobrih argumentov za dojenje in za dojenje po dopolnjenem prvem letu starosti in tudi nekaj takšnih žalostnih zgodb, kjer so mamice zaradi dojenja zasmehovali, obtoževali, jim podajali napačne informacije in jim dajali občutek, kot da so slabe mame (to obsojanje gre lahko v obe smeri, k tistim, ki ne dojijo in k tistim, ki dojijo (za nekoga) predolgo). Mislim, da je edino pravilno, da vsaka mama naredi, kot čuti in kot je prav za njenega otroka. Svoje otroke poznamo zelo dobro in če prisluhnemo njihovim potrebam, se na njih odlično odzivamo ter jih uspešno zadovoljimo. Materinski čut je nekaj, kar nobena od nas ne bi smela preslišati in jaz osebno se vedno orientiram po njem, čeprav bi okolica kdaj naredila drugače. Tudi če se moje dejanje izkaže za napačno, sama nosim odgovornost in je to zame še ena življenjska lekcija, ne pa napaka, ki sem jo naredila, ker mi je nekdo drug tako rekel oz. "svetoval". Ker sem po svoji objavi dobila kar nekaj vprašanj o tem, kako sem se odstavljanja lotila, bom danes zapisala nekaj svojih nasvetov za tiste, ki si želite z dojenjem prenehati, pa ne veste, kako.

  1. Zelo dobro premislite o tem, če si to zares želite in če je res primeren čas. Upoštevajte otrokovo starost, počutje, njegove osebnostne lastnosti in še kaj. Ko boste v svojo odločitev 100% prepričane, se lahko zadeve lotite. Ne priporočam, da si v postopku premislite, saj boste otroka s tem le še bolj zmedle in naslednjič bo zadeva še težja.
  2. Otroku svojo odločitev povejte, na njemu primeren način. Tudi enoleten otrok že marsikaj razume in mislim, da so otroci zelo veseli in hvaležni, če smo z njimi iskreni.
  3. Odstavljanje bo lažje, če vam lahko na pomoč priskoči očka. V kolikor je možno, da večerno uspavanje in nočno vstajanje prevzame očka, bo lažje vam in otroku. Midva z Jakobom sva se proti koncu dojila še samo zvečer, pred spanjem, in nekaj malega ponoči, zato sem se po večerni rutini umaknila in ga je uspaval Tomi. Tako sva naredila nekaj dni zaporedoma in ni bilo nobene krize, pa tudi spal je lepše in kmalu prespal noč (seveda je kmalu zatem zbolel in ni nič več prespal noči, haha).
  4. Otroku stojte ob strani vi ali vaš partner. Če je žalosten in joka, ga potolažite z objemom, crkljanjem, naj zaspi v naročju, z dudico ali kakor mu ustreza. Pomembno se mi zdi, da je nekdo ob njem in mu pokaže, da se lahko pocrklja na drugačen način. Če je to očka, je toliko lažje, saj je otrok že navajen, da se pri njem ne tolaži z dojenjem in hitreje pozabi.
  5. Poskušajte mu preusmeriti pozornost. To bo najbrž delovalo čez dan, če je bil otrok navajen dnevnega dojenja, pa mu ga mamica ne želi več ponuditi. Večkrat mu razložite kako in zakaj, ponudite mu dudico, če jo ima, ali stekleničko (tukaj vseeno pazite, da le-ta ne bi popolnoma nadomestila dojenja in bi o otrok želel ves čas uporabljati; starši določamo mejo). Jaz Jakobu občasno ponoči ponudim stekleničko z ustnikom, iz katere pije vodo, saj je poletje in predvidevam, da je žejen. Na jesen bova nočno pitje ukinila, mleka pa iz stekleničke ne pije.
  6. Poiščite alternative za uspavanje. Če je otrok navajen zaspati na prsih, potem mu bo težko in se bo moral na novo rutino navaditi. Čez dan lahko poskusite uspavanje v vozičku (pri Aljažu se je samo to obneslo), pa tudi uspavanje v naročju, z zibanjem, petjem, božanjem idr. Tudi to otroci s starostjo prerastejo, potrebno pa je uloviti pravi čas (pri nas je bil pri prehodu iz kinderpeta v večjo posteljico, ko sta ležala v postelji, jaz pa sem ju držala za roke in sta zaspala).
  7. Vztrajajte. Včasih ni lahko, obhajajo nas različna čustva, dvomimo v svoje odločitve, popustimo pritiskom okolice itd. Če ste se odločili, vztrajajte, in imejte v mislih, da bo trajalo kakšne tri ali štiri dni, da se bo otroček privadil na novo situacijo.
Fotografija je bila posneta včeraj, v Banovcih, kjer je spal zraven naju. Doma spi večinoma v svoji posteljici, včasih pa del noči tudi v zakonski postelji. Odvsino od situacije.

Fotografija je bila posneta včeraj, v Banovcih, kjer je spal zraven naju. Doma spi večinoma v svoji posteljici, včasih pa del noči tudi v zakonski postelji. Odvsino od situacije.

O čustvih in občutkih ob prenehanju dojenja smo se mamice pogovarjale tudi na Festivalu Dojiva.se Ptuj. Festival je potekal po celi Sloveniji 5. avgusta, njegovo letošnje geslo pa je bilo #normalnoje.

Z ljubeznijo, Mama.

Comment

Comment

Ljubljana, Muzej Iluzij in Ljubljanski grad

Za nedeljo smo imeli načrtovan izlet na Veliko Planino, a se nam vremenska napoved ni zdela ravno ugodna, zato smo se odpeljali do Ljubljane in tam preživeli en tak lušten in sproščen dan. Sonce se je občasno skrilo za oblake, zato ni bilo prevroče. Najprej smo se odpravili čez mestno jedro do Tivolija, kjer smo v senci preživeli najbolj sončen del dneva. Zraven smo imeli sendviče in še pomalicali, potem pa nekaj trenutkov preživeli še na otroških igralih. Res škoda, da tudi tam ni sence. 

Zara vedno brez težav deli svojo hrano z Jakobom, medtem ko je Aljažu hrano zelo težko deliti. No, zaenkrat se jim še nekako uspe dogovoriti in nihče ne ostane lačen (da ne bo pomote, tukaj je Jakob svoj sendvič že pojedel in si zaželel še Zarinega).

Takoj, ko sem v bližini, so vsi trije pri meni in se vsaj za trenutek stisnejo k meni, začnejo plezati po meni, me vleči na tri različne strani, ampak potem se starejša dva po navadi umakneta in si poišćeta kaj drugega in bolj zanimivega za početi. So pa luštni, ko so tako na kupu in vidim, da se zraven mene počutijo varno ter da potrebujejo mojo bližino.

Vam povem, nekaj je na njej, kar me vedno znova očara. Njena energija je neverjetna in čeprav se 90% časa trudim, da jo usmerim na pravo pot (ima zelo močan karakter in bi vse po svoje), bi ji včasih najraje kar sledila in jo občudovala. Res je posebna in to ne govorim zgolj zato, ker sem njena mama (no, mogoče sem res pristranska, hihi).

Po Tivoliju smo se odpravili v center mesta na burger in limonado. Nekaj časa smo se sprehajali, potem pa se je začelo vreme spreminjati in se pripravljati na dež. Odločili smo se, da obiščemo Muzej Iluzij (žal tukaj nimam nobene fotke, imam pa na Instagramu in nekaj bom še objavila). V tistem času je začelo deževati, mi pa smo si ogledali razstavo. Aljažu in Zari je bilo kar zanimivo in smešno, čeprav za določene slike, na katerih so prikazane optične iluzije ali foto iluzije, nista imela potrpljenja. Najbolj jima je bila všeč neskončna disco soba, soba barv (ta je bila zelo všeč tudi Jakobu) in glava na pladnju. Jakobu je bil najbolj všeč Vortex predor in mislim, da smo šli skozi vsaj desetkrat, haha. V Muzeju lahko kupite tudi akkšno didaktično igračo. Mi smo si kupili kačo kocko in Aljaževa naloga je, da jo prvi osvoji. Po obisku Muzeja Iluzij je še vedno deževalo, zato smo se (neuspešno) skrili pod kap na Prešernovem trgu, kjer je eno dekle pihalo ogromne milne mehurčke. V tistem trenutku je bilo vse tako umirjeno in lepo, da je težko opisati z besedami. Otroci so tekali in lovili milne mehurčke, ni bilo pretirane gneče, končno smo dočakali ohladitev, jaz pa sem pila kavo. Pa še sonce je pokukalo izza oblakov, tako da je bilo popolno. Upam, da lahko vsaj delček te umirjenosti in miline čutite iz fotografij. To je sreča.

Ker nas je ohladitev napolnila z energijo, smo se odpravili peš na Ljubljanski grad. Jakoba sem že v Muzeju Iluzij imela v nosilki, tako da smo kar tako nadaljevali.

Očarala nas je knjižnica na prostem, kje smo preživeli nekaj trenutkov, si pogledali razgled in se z vzpenjačo odpravili navzdol, proti avtomobilu, in domov.

Kljub podrtim prvotnim planov, smo imeli čudovit družinski dan.

Z ljubeznijo, Mama.


Zara je oblečena v oblekico iz trgovine Next, obute pa ima Tevice. Tudi Aljaž ima kratke hlače iz Next-a, majico iz Evitas Shop in Tevice. Jakob ima na sebi podarjen komplet hlačk in majice. Jaz sem oblečena v oblačila iz spletne trgovine Asos in imam obute natikače Moses. Nosilka je Ergobaby Original iz otroške trgovine Silly.

Comment

Comment

FAQ: Družinsko življenje

Tokrat objavljam najpogostejša vprašanja in odgovore v povezavi z mojim osebnim in družinskim življenjem.

Zakaj se s partnerjem največkrat skregava? Kako pogosto? Kdo popusti? S Tomijem se ponavadi skregava zaradi kakšnih malenkosti, ki v bistvu sploh niso pomembne. Ponavadi sem jaz tista, ki me zmotijo kakšne nogavice na tleh ali pa pozabi na kakšno stvar, čeprav sem mu jo stokrat omenila. Njega zmotijo kakšne moje muhe in to, da rada kaj zakompliciram, ampak vse to je po moje čisto normalno. Skupaj sva že 13 let in do zdaj še ni bilo prepira, ki ga ne bi rešila. Ponavadi si najprej poveva vse, kar nama leži na duši, potem kuhava mulo in potem se pobotava. Oba znava popustiti in oba znava sklepati kompromise, kar pa je v zakonu nujno potrebno. Kadar se gre za vzgojo otrok, večkrat pride do kakšnega nesoglasja, ki ga nujno takoj predebatirava in to je zame tisti najtežji del, da najdeva neko skupno pot pri vzgoji, čeprav bi določene stvari naredila popolnoma drugače.

Koliko sva stara? Kdaj sva se poročila? Kdaj sva dobila Aljaža? Tomi je star 32 let, jaz pa 28 let. Skupaj sva že 13 let, tako da si lahko preračunate, kako mlada sva bila, ko sva se spoznala in zaljubila, hihi. Spoznala sva se v lokalu, kamor smo zahajali med srednjo šolo, in kljub temu, da nisva imela namena stopiti v kakšno resno zvezo, postala in ostala par sedem let, potem pa sva se poročila in dobila Aljaža. Jaz sem bila takrat stara 22 let, on pa 26 let.

Živite pri starših? Kako to funkcionira? Živimo v hiši njegovih staršev, v zgornjem nadstropju, v spodnjem nadstropju pa živi njegova mama. Veliko vprašanj dobim v povezavi s tem, kako se razumemo in kako to funkcionira. Zaenkrat zelo dobro, saj imamo ločeni vhod in ločeno gospodinjstvo, kar nam omogoče, da imamo vsak svoj mir. Moje mnenje je, da potrebujejo mlade družine za normalno funkcioniranje in vzgojo svoj prostor, prav tako pa so tudi dedki in babice upravičeni do tega, da živijo svoje življenje, ki se ne rabi vrteti samo okoli vnukov. Nisem tip človeka, ki bi pričakoval, da bodo babice čuvale svoje vnučke, prav tako pa nisem navajena prositi za pomoč (vem, to zna biti tudi zelo slaba lastnost), je pa vseeno luštno imeti nekoga blizu, za vsak slučaj. Velikokrat nam skuha kakšno juhico, pomaga pri likanju oblačil in nam posodi mleko, moko in kakšno drugo stvar, če ne utegnemo v trgovino in nam zmanjka, hihi. Seveda tudi mi njej kaj pomagamo, če to potrebuje.

Kako se soočate z alergijami? Dobila sem kar nekaj vprašanj v povezavi s tem, kako sem pri otrocih posumila na alergije in kako smo se s tem soočali. Pri Aljažu sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ugotovila, kaj je tisto, kar ga muči. Ves čas se mi je zdelo, da nekaj ni v redu, ker je veliko jokal, se zvijal (tudi ko je bil star že šest mesecev in več), imel občasne driske ipd. Takrat o alergijah nisem vedela dosti, pediatrinja pa mi pri pridobivanju informacij ni pomagala in je presodila, da Aljaž napotnice za alergologa ne potrebuje. Nekaj mesecev zatem sva se odločila za bioresonanco, ker se situacija ni izboljšala (takrat sem nekaj malega že sumila, katera hrana mu ne odgovarja in se ji izogibala). Tam je pokazalo laktozno intoleranco (lahko je pil mleko brez laktoze in jedel mlečne izdelke brez laktoze), alergijo na pšenico, določeno sadje, sladkor itd. Začel je z dieto in se je kar dolgo držal, medtem pa sva obiskovala terapije in situacija se je umirila ter izboljšala. Podobno je bilo pri Zari, le da je njej pokazalo preobčutljivost na določena žita in tudi pri njej je to izvenelo. Se pa živilom, ki so jima povzročali težave še vedno nekoliko izogibamo. Mleko, pšenica, oreščki in drugi močni alergeni so pri nas redko na jedilniku, jih pa uživata v vrtcu. Pri Jakobu je bilo zelo očitno, da mu neka hrana ne odgovarja, ker je imel že od rojstva močne krče, driske, zelen in smrdeč kakec, zvijal se je in jokal in bil vidno nerazpoložen. Sumila sem, da gre za alergijo na mleko in mlečne izdelke, kar se je potrdilo kasneje na bioresonaci (skupaj z nekaj drugimi alergijami), oba sva bila na dieti, kasneje tudi na alergoloških testih, ki pa alergij niso pokazali. Jakob zdaj uživa vso hrano, mleka in mlečnih izdelkov pa še ne (tudi tistih brez laktoze ne, saj ne gre za laktozno intoleranco) oz. jih počasi uvajamo in čakamo reakcijo (po navodilih zdravnice). O tej temi se da marsikaj napisati, a ker nisem strokovnjak in izhajam iz osebne izkušnje, težko kaj pametnega svetujem.

Kakšen je vaš odnos do tehnologije? Koliko jo uporabljata vidva in koliko otroci? Kako vama uspe otroke preusmeriti v druge dejavnosti? Tehnologija je nekaj, kar je v naši družini postranskega pomena. Zavedam se, da je tehnologija v današnjem času pomembna in koristna, a menim, da je pri uporabi potrebno veliko premišljenosti in zdrave pameti. Logično je, da oba z možem pri svojem delu uporabljava računalnik in telefon, se pa trudiva, da je uporaba omejena na čas, ko nisva z otroki. Skupnega časa je že tako malo in popolnoma nepotrebno se mi zdi, da bi v tistem času delala na računalniku, se pogovarjala po telefonu, objavljala na družbenih omrežjih itd. (to občasno naredim, a pazim, da je redko in zavestno odložim telefon, ga pustim v drugi sobi, v torbici, avtu...). Takšen zgled je dober tudi za otroke, saj nobeden od njih nikoli ne zahteva telefona ali tega da bi na njem igrali igrice (ali karkoli že pač drugi počnejo). Tega enostavno ne poznata in zato ju ni potrebno odmikati stran od tablic in telefonov. To ni za njiju in to je to. Tu in tam si skupaj pogledamo fotografije, kaj več pa ne. Risanke gledamo ob vikendih, zjutraj. Ponavadi na CD-ju občasno pa si pogledata(jo) živ žav. Televizije v bistvu drugače sploh ne gledamo in ni nikoli prižgana. Tako smo pač že od nekdaj navajeni in všeč mi je, da se našo družinsko življenje ne vrti okoli tehnologije, ampak smo večino časa zunaj, beremo knjige, zlagamo kocke, igramo družabne igre, skupaj kuhamo ali pa pač ne počnemo nič. Vem, da bo nekoliko drugače, ko bodo večji, ampak ravnotežje pri uporabi tehnologije bomo lovili še naprej in na takšen način, da bo to dobro za vse. In ne, ni me strah, da zaradi tega določenih stvari ne bi obvladala in ne bi bila računalniško pismena.

Koliko časa na dan ste skupaj in koliko časa vama vzame služba/posel? Skupaj smo zjutraj pred vrtcem, ko imamo kakšno uro ali dve pred odhodom. Takrat se večinoma urejamo, včasih pa se otroci že kaj igrajo in/berejo. Popoldan smo skupaj približno od treh do sedmih, ko se odpravimo v posteljo. Po Jakoba grem ponavadi okoli druge ure. Zaenkrat otroci še niso skupaj v vrtcu, zato mi nekaj časa vzame še vožnja do drugega vrtca in smo okoli pol treh, treh doma. Včasih se zgodi, da gre Tomi po Aljaža in Zaro, ker mu je iz službe to mimogrede in takrat so doma do štirih. Medtem midva z Jakobom že kaj pospraviva, greva po nakupih ali pa pripraviva malico. V vsakem primeru se mi zdi, da imamo kar veliko lepih skupnih trenutkov in da znamo te skupne urice kar dobro izkoristiti. Najbolj od vsega sem hvaležna za to, da imam delovnik, ki mi vse to omogoča. Pride kakšen dan, ko je potrebno kaj postoriti doma in se morajo otroci sami zamotiti oz. se vključijo v opravila, ampak večinoma pa imamo tudi čas za skupno igro, pogovor, kakšen obisk idr. Seveda se tudi drugače radi igrajo sami oz. med seboj, jim je pa všeč, če sva s Tomijem blizu.

Kako se otroci razumejo z babicami in kako pogosto so pri njih v varstvu?

Vsi trije otroci imajo zelo radi svoje babice (imajo tudi prababice in se tudi z njimi dobro razumejo) in gredo z veseljem k njim na obisk, pa tudi na kakšne počitnice tu in tam. Jakob sicer še ni bil v varstvu ali na počitnicah pri babicah (ko je bil še manjši dojenček, ga je enkrat ali dvakrat čuvala moja mama, ker sem šla k frizerju), ampak mislim, da bo kmalu čas tudi za to. Glede na to, da vsi trije hodijo v vrtec, ni potrebe po varstvu in babice obiščemo skupaj. To je recimo enkrat na teden, čeprav taščo, tako mimogrede, vidimo vsaki dan in je zato malo drugače.

Kako usklajuješ družinsko življenje, službo in gospodinjstvo?

O tej temi sem ravno včeraj pisala za portal Nosečka Mg. Moj prispevek si lahko prebereš TUKAJ. Kot sem zapisala, posvetim največ pozornosti načrtovanju in organizaciji, da lahko v kratkem času opravim čim več stvari, hkrati pa otroke vedno postavim na prvo mesto prioritet in se ne obremenjujem (oz. se vsaj skušam ne obremenjevati), če kakšen projekt ostane neizpeljan ali stanovanje razmetano.

Si po kakšni posebni metodi/principu urejala otroško sobo?

Otroška soba je edina soba v stanovanju, ki sem jo opremila čisto sama in pri kateri sem si lahko dala duška. Preostali del stanovanja je bil že vsaj delno opremljen, ko sem se priselila k Tomiju, tako da bi danes marsikaj opremila drugače, ampak ok. Zagotovo bom imela za to še čas in možnost, ko se bo kaj prenavljalo (ko otroci še malo zrastejo, ker zdaj res nima smisla). Ker je moj stil bolj minimalističen, sem tako opremila tudi sobico. Če mene vprašate, za to nimam posebnega občutka, me pa vseeno zelo veseli. Izbrala sem belo pohištvo, mu dodala nekaj barvnih dodatkov in vse razporedila tako, da je čimbolj funkcionalno, umirjeno in da ni prenatrpano. Brez kakšne posebne metode. Sem pa takšna, da zelo rada spreminjam postavitev pohištva, zato smo imeli že kar nekaj različnih variant z enakim pohištvom, hihi. Trenutna postavitev mi zelo ustreza, čeprav bo sobica tudi zdaj, na jesen, dobila nekaj osvežitve (kmalu na blogu).

Dobila sem tudi vprašanje o tem, kako izgleda naše stanovanje. V bistvu ste ga, po delčkih, že lahko videli na blogu. Ni nič kaj posebnega, je popolnoma prilagojeno otročkom in pogosto razmetano. Morda ga v prihodnje pokažem še kaj več.

Zakaj ne nosiš japonk?

To vprašanje me je pa res nasmejalo. Ja, res jih ne nosim in jih sploh ne maram. Pred leti sem jih nosila, moja noga pa se v njih ni nikoli dobro počutila. Ko sem odkrila ortopedske in ultra udobne Birkenstock natikače, jih nisem nikoli več obula in od takrat naprej nosim samo natikače in druge sandale. So mi veliko bolj udobne, lepše in jih lažje kombiniram k svojim oblačilom. Čisto osebna izkušnja, nič posebnega, hihi.

Sem še kaj pozabila? Upam, da je bilo to zanimivo in lahko poletno branje.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: Difera (spomin na fotografiranje izpred dveh let).

Comment

Comment

Odprta kuhna in poletje na Ptuju

Poletni dnevi nam minevajo tako hitro, da sploh ne utegnemo uresničiti vsega iz našega "bucket" lista. Na enem morskem oddihu smo že bili, na enega še gremo v avgustu, vmes pa gremo še en vikend v Sava Hotels & Resorts (in jeseni ponovno, juhu), tako da je že iz tega vidika pestro. Vmes skočimo na kakšen enodnevni izlet, čez teden pa smo večinoma kar doma, na domačem dvorišču, se hladimo v bazenu, v parku, gremo na sladoled in ledeno kavo in res prehitro mine. Danes se je na Ptuju odvijala prva Odprta kuhna in tega smo se veselili že nekaj časa. Bili smo že v Celju in Ljubljani, ampak videti toliko ljudi na ulicah Ptuja in doživeti takšno luštno poletno vzdušje, pa je bilo nepozabno. Ko bi le večkrat bilo tako (pa čeprav mi večinoma kar paše, da je Ptuj majhno in mirno mesto).

Dan smo začeli s sprehodom in igro v parku, na otroških igralih. En dan prej je Jakob tukaj nesrečno padel iz zibke, ampak jo odnesel le s prasko in lepo je bilo videti, da mu to ni vzelo poguma. Meni so se sicer tresla kolena, ker sem bila zraven in nisem utegnila preprečiti, ampak bom pa od zdaj naprej še bolj previdna. Po eni strani je dobro, da sem do zdaj doživela že toliko podobnih nesreč, da lahko res ostanem mirna in me ne zgrabi panika. V večini primerov nam ni bilo hudega in res sem hvaležna angelu varuhu, ki nas čuva.

Lačni in utrujeni smo se odpravili na Odprto kuhno. Jakob je vmes odspal svoj počitek in se zbudil ravno, ko smo jedli. On je jedel burito s piščancem, rižem in zelenjavo. Aljaž in Zara sta jedla hot dog, midva s Tomijem pa sva jedla Hood burgerja. Jaz sem jedla La Brie in je bil top! Res top! Sploh ne morem opisati. Zame je to najboljši hamburger, kar sem jih jedla!

odprtakuhna10.jpg

Joooj, jaz bi še!

Ker nam je postalo vroče, smo se odpravili še na sladoled in na ledeno kavo v Teto Frido, kjer je krasna igralnica za otroke in kjer vsi trije uživajo. Vsak na svoj način. Zara je z Jakobom delila svoj sladoled. Fotografija pove vse, hihi.

Je kaj lepšega, kot so bose nogice? Aljaž in Zara sicer obožujeta svoje Tevice, ampak če se le da, se vsi trije sezujejo. No, proti večeru smo se odpravili še na šmorn in že na poti skoraj zaspali. Bilo je absolutno prenaporno za en dan.

Naj bo čimveč takšnih! Odprta kuhna, se priporočamo za še kdaj.

Z ljubeznijo, Mama.


Otroci so oblečeni v oblačila iz spletne trgovine Next. Aljaž in Zara imata obuta sandale Teva. Jaz imam obute sandale Birkenstock, hlače so River Island, majica pa je iz Stradivariusa. Naš otroški voziček je Stokke Trailz in nam še vedno odlično služi, saj Jakob še ne hodi, v njem še vedno počiva, kadar smo kje zunaj in na izletu, hkrati pa lahko v njegovo košaro odložim praktično karkoli.

Comment

2 Comments

Slovo od dojenja

Nimam veliko fotografij, na katerih dojim svoje otroke, a te, ki jih imam, so mi zelo ljube. Dojenje je zame nekaj zelo osebnega in vedno sem se med dojenjem raje umaknila ter teh nekaj trenutkov izkoristila samo za naju in za povezovanje. Seveda pa je prišlo tudi do situacije, ko sem dojila v javnosti in s tem nimam nobenih težav. Kadar se mora, se mora. Dojenčki nas potrebujejo in velikokrat je tako, da se težko prilagodijo našemu urniku (moji otroci niso nikoli imeli posebnega urnika dojenja, vedno so bili dojeni na njihovo pobudo in glede na njihove potrebe). Na misel mi ni padlo, da bi zaradi tega iskala nemogoče prostore, ostajala doma in bila pod stresom. Res pa je, da je to veljalo za čas, ko so bili majhni dojenčki in ne za zadnje mesece, ko je bilo dojenje še samo crkljanje pred spanjem in ponoči. Zadnjih nekaj mesecev sva obroke dojenja postopoma ukinjala. Tik pred vstopom v vrtec sva z dojenjem čez dan prenehala. Na začetku je čudno gledal in nekajkrat malo težje zaspal, a ker ima dudo, ni bilo pretirano težko. Verjamem, da mu je bilo zato lažje vstopiti v vrtec in da je tudi to eden od razlogov, da je pojedel več goste hrane. Dojenje je vedno bolj postajalo "samo" crkljanje in vedela sem, da bova zaključila takoj, ko bom presodila, da dojenja ne potrebuje. Pred kakšnim mesecem dni sem začutila, da mi dojenje postaja prenaporno in da je tudi on že toliko samostojen in velik, da to ni več njegova primarna potreba. Prestala sva že veliko. Vzpostavitev dojenja ni nikoli enostavna. Dojenje je trdo delo in ne jemljem ga kot samoumevnega, a vedno poslušam sebe in otroka, zato nisem dvomila v svojo odločitev. V kolikor se eden izmed naju med dojenjem ni počutil dobro, ni imelo smisla vztrajati. Stroga dieta, na kateri sva bila že kar nekaj časa, me je izčrpala in na dojenje sem želela ohraniti lepe spomine. Zdaj lahko rečem, da sem izbrala pravi trenutek. Čeprav mi je bilo (in mi je še vedno) hudo in odločitev ni bila lahka, je bila prava.

Ponosna sem nase in na skoraj štirinajst mesecev, ko sem vztrajala, kljub temu, da ni bilo enostavno. Že tretjič sem občutila neponovljive občutke in doživela vse čarobne trenutke s svojim otročičkom. Vem, da se mu dala dobro doto za življenje in to mi največ pomeni. Nikoli ne bom pozabila iskrivih oči, ki so me med dojenjem zasanjano opazovale, navihanega nasmeška, ki sem ga izpod prsi videla samo en del, majhnih prstkov, ki so me držali in zadovoljnega obraza po tem, ko je sit in umirjen zaspal. Vsaka prelomnica in vsak nov dan, ko so naši otročki še večji in bolj samostojni so tako grenko-sladki, da besede težko opišejo. Vesela in ponosna se veselim z njimi in ploskam njihovemu napredku, a jih potihoma in s solzami večkrat opazujem in razmišljam o tem, kako bi ustavila čas.

Jakob, nič več nisi moj dojenček. Niti enkrat nisi zajokal, ko ti dojenja nisem ponudila. V bistvu se na dojenje sploh nisi spomnil in si mirno zaspal brez, jaz pa sem ostala s cmokom v grlu, presenečena in nekoliko olajšana. Hvala, da si mi olajšal to obdobje in hvala za vse radosti dojenja, ki sem jih lahko s teboj doživela že tretjič.

Z ljubeznijo, Mama.

2 Comments

8 Comments

FAQ #1: Bloganje.

Že dolgo časa sem razmišljala o tem, da bi pripravila nekaj objav, v katerih bi odgovorila na najpogostejša vprašanja, ki sem jih dobila v zadnjih treh letih (ja, tako dolgo že obstaja moj kotiček na spletu, ravno med poletjem ima rojstni dan). Poletni dnevi so kot nalašč za nekaj pavze in za kakšno bolj sproščeno objavo, zato je danes tukaj prva v vrsti FAQ (frequently asked questions) objav in govori o bloganju in mojem delu. Hvala vsem, ki ste mi posredovali vprašanja in vsem, ki me prebirate. Morda boste danes izvedeli kaj novega o meni, mojem delu in bloganju na splošno.

Kdaj in zakaj si začela z bloganjem? Z bloganjem sem začela tri leta nazaj, o tem pa sem pred tem razmišljala že nekaj let in občasno pisala samo zase. Ključni razlog je bil ta, da sem od nekdaj rada pisala in svoje misli, dogodke iz življenja, občutke in izkušnje veliko lažje izrazila v obliki pisane besede, kot ustno. Želela sem ohraniti spomine zase in za svojo družino, hkrati pa sem želela deliti stvari, za katere se mi je zdelo pomembno, da se delijo in da se o njih govori. Še bolj me je spodbudilo to, da sem bila takrat na porodniškem dopustu, ki se je počasi bližal h koncu, jaz pa sem želela početi nekaj takšnega, pri čemer bi se počutila koristno. Bloganje je takrat postalo moj hobi, kanal preko katerega sproščam svojo ustvarjalnost, komuniciram z drugimi mamicami in tisto nekaj, kar me navdihuje in osrečuje. Po treh letih lahko rečem, da še vedno pišem iz srca, iz lastne želje po pisanju in ustvarjanju ter da se ni dosti spremenilo, kljub razvoju bloganja na slovenski sceni, saj sem že od nekdaj točno vedela, kakšen blog si želim in samo nadaljujem v smeri, ki sem si jo takrat začrtala. Upam, da se vse zapisano čuti tudi ob prebiranju.

Kako sploh začneš pisati svoj blog? Kaj moraš storiti? Za pisanje bloga ne potrebuješ posebnega znanja. Najprej moraš vedeti, o čem bi rad pisal in na kakšen način, preko katerih kanalov boš iskal bralce in z njimi komuniciral, kako pogosto boš objavljal ipd. Svoj blog lahko postaviš na različnih platformah, recimo Wordpress ali Blogger. Tam izbereš željeno temo in ga oblikuješ po svojih željaš, se predstaviš in začneš pisati (če se želiš s tem resno ukvarjati je dobro že na začetku investirati v kvalitetno spletno stran, lastno domeno ipd.). Če pišeš iz srca in iz lastnih izkušenj, ti tem zagotovo ne bo zmanjkalo, bralci pa bodo to začutili in se s tabo z veseljem poistovetili. Iz bloganja nisem nikoli delala nobene posebne znanosti. Sledila sem svojim občutkom, pridno pisala, vse ostalo pa je prišlo samo od sebe. Večkrat razmišljam o tem, da bi lahko kaj naredila drugače, še bolje, morda malo bolj premišljeno, ampak to nisem jaz. Že mora biti tako, kot je.

Koliko časa ti bloganje vzame? Zelo pogosto je zmotno prepričanje o tem, da je biti bloger čisto enostavno, da ni potrebno veliko dela in truda, da ne vzame dosti časa in da gre v bistvu za lahek zaslužek s fotkanjem selfijev ipd. Moram reči, da je večina ljudi presenečenih, ko vidi in sliši, koliko truda se dejansko skriva za vsemi objavami, ki jih blogerji pišemo in potem delimo še na družbenih omrežjih. Trudim se, da napišem vsaj tri objave na teden (in še dva dodatna članka za spletne strani, kjer sem gostujoča blogerka), kar pomeni pet dni "brainstrominga" idej za objave, pripravo materiala, izvedbo (recimo v primeru, da gre za objavo o ustvarjanju, družinskem izletu, dogodku ipd.), fotografiranje, obdelavo fotografij, pisanje, občasno tudi iskanje raznih mnenj, izkušenj, virov ipd. Po vsem tem je potrebno objave še deliti na Facebook-u, Instagramu, jih razposlati po "newsletter-ju", jih primerno označiti, odgovarjati na komentarje, na sporočila in elektronsko pošto in deliti na strani, kjer bi objave lahko komu koristile. Za eno objavo to pomeni zagotovo en delovni dan dela, torej približno osem ur. Resda ni vsaka objava tako obsežna, da ni vedno 20 fotografij in da se da tudi bolj na komot, ampak jaz imam rada daljše objave, veliko fotografij, preverjene informacije in sem dokaj natančna, zato se objavam res posvetim. Včasih pride kakšna ura dela manj, spet drugič več. V zadnjih treh letih sem skoraj vse te objave napisala brezplačno, veliko izdelkov, ki jih v objavah omenjam pa sem izbrala sama in jih omenila zato, ker sem v tem videla koristno informacijo za mamo, ki me prebira in ne zato, ker bi za to bila plačana. Objave, ki so nastale v sodelovanju s podjetji, so večinoma kompenzacijske narave. To, da sem v zadnjih mesecih naredila tudi nekaj plačanih objav, je zame samo potrditev, da delam dobro in da se moj trud obrestuje, izdelke pa bi v večini primerov uporabljala v vsakem primeru, saj sem pri izbiranju podjetij, s katerimi sodelujem, premišljena.

Kdaj najdeš čas za pisanje objav? Objave pišem, ko otroci spijo in občasno čez dan, ko mi ostane kaj časa, preden odhitim v vrtec, če se mi slučajno porodi kakšna ideja med otroško igro ipd. Trenutno je ura 22.10, hihi.

Kaj o bloganju misli tvoja družina? Nič kaj dosti, hihi. Zelo dolgo je za moj blog vedel samo moj mož, saj nisem oseba, ki bi o svojem delu in hobijih razlagala na dolgo in široko. To, da pišem, se mi nikoli ni zdelo nič posebnega, v svojih objavah pa jih ne izpostavljam (govorim o starših, bratu in sestri, babicah in dedkih itd.). Zdaj me podpirajo, občasno kaj preberejo, predvsem pa me imajo radi in mi vedno stojijo ob strani, kar bi bilo enako tudi, če bloga ne bi pisala.

Kako se soočaš z izpostavljenostjo sebe in otrok? Iskreno mislim, da nihče od nas ni pretirano izpostavljen. Sama postavim mejo glede vsebine svojih objav in fotografij, ki jih objavim in dokler je nam tako v redu in se v tem počutimo domače, pa naj bo tako. Ne iščemo pozornosti, skrivamo pa se tudi ne.

Katera blogerka je tvoja vzornica? Katere bloge najraje prebiraš? Posebne vzornice nimam, je pa nekaj blogov, ki jih rada prebiram in ki me navdihujejo. Ker velikokrat nimam časa, da bi prebrala vse, se orientiram po Instagramu, kjer sem na tekočem preko luštnih fotografij, občasno pa potem kliknem tudi na kakšno povezavo. Na tem mojem seznamu so slovenske Mami blogerke (del njih sem tudi sama), ki me navdihujejo in podpirajo, nekaj slovenskih lepotnih in modnih blogerk, ki jih občudujem predvsem zaradi zelo estetsko dovršenih blogov, odličnih profesionalnih fotografij in njihovega povezovanja z različnimi podjetji ter nekaj tujih lifestyle in družinskih blogov.

Na kakšen način sodeluješ s podjetji? S podjetji sem do pred kratkim sodelovala večinoma preko kompenzacij. V zameno za določen izdelek, ki sem ga preizkusila, sem napisala oceno izdelka in ga predstavila svojemu krogu bralcev (če se mi je izdelek zdel dober in tega vreden). Z določenim številom ogledov in dosegom objav, kompenziranje ni več smiselno in zaželjeno. Zakaj? Kot sem že omenila, gre v pisanje naših objav (in v vse, kar sodi zraven) ogromno truda in dela, naše objave pa so napisane realno in iz lastne izkušnje ter dosegajo ogromno število ljudi. S tem, ko raste naša spletna stran in naš doseg, pa rastejo tudi naši stroški in količina vloženega dela, zato res ni smiselno, da pišeš za nekoga, ki tvojega truda ne želi plačati in ti s tem omogočiti, da pokriješ stroške in nadaljuješ s pisanjem (in kupiš kakšen paket plenic, haha). Podjetja s katerimi sodelujem izbiram kritično in vsak teden zavrnem ponudbo ali dve ter se odločim samo za tiste, ki se mi zdijo smiselne in kakovostne ter se že vnaprej dogovorim o tem, da bom v objavi napisala svoje lastno mnenje in izkušnjo v povezavi z izdelkom ali storitvijo. Ni strahu pred tem, da bi vas s svojimi objavami zavajala, zaradi plačila (vse napisano velja za 90% blogerjev; zavrne se veliko nesmiselnih ponudb).

Se da z bloganjem v Sloveniji zaslužiti? Koliko zaslužiš ti? Kot sem napisala zgoraj, se z bloganjem v Sloveniji da zaslužiti (zaslužek je povečini in tudi v mojem primeru, predvsem posreden), a vseh položnic najbrž ne bo plačalo. Veliko je odvisno od tega, kakšen doseg ima tvoj blog, o katerih temah pišeš, koliko si zanimiv za podjetja, koliko ti je to sploh v interesu, koliko časa in truda vložiš v bloganje (pa tudi denarja) itd. Ta pot ni lahka, možnosti za zaslužek pa so različne, zato bi o tem lahko napisala še kaj več, pa scene ne poznam tako dobro in raje ne bom.

Je bloganje tvoja služba? Bloganje ni moja služba, čeprav mi včasih vzame toliko časa, da bi lahko počela samo to, haha. Je pa moja služba neposredno povezana z mojim blogom in včasih res težko ločim, kdaj delam in kdaj imam prosti čas. Zame je to način življenja in dolgo časa sem o tem samo sanjala, zato zdaj z velikim ponosom živim svoje sanje. Delam, blogam in se trudim čim več časa preživeti s svojo družino ter jih v vse to vključiti.

Kaj je tvoja služba in kaj sploh počneš? Zaposlena sem kot vodja marketinga na podjetju, ki sva ga dve leti nazaj ustanovila skupaj z možem. Prodajava tiskovine za nosečnice, mame in otroke (trenutno so to Nosečkin dnevnik, Dojenčkov dnevnik, Malčkov dnevnik in Spominske kartice). Na podjetju skrbim za komunikacijo s strankami, poslovnimi partnerji in mediji, upravljam družbena omrežja, urejam marketinške zadeve, sprejemam in obdelujem naročila itd. V ozadju je ogromno nekega dela in truda, načrtovanja vsebin za dnevnike in rokovnike, pisanja in pripravljanja materialov in še in še, tako da se včasih počutim, kot deklica za vse, in čisto vse počnem z največjim veseljem. Tudi kuham kavo, haha.

Kako dolgo nameravaš vztrajati z bloganjem in pisati? Dokler bom pisala z veseljem, bom zagotovo nadaljevala. Sem oseba, ki mora ves čas nekaj migati in početi in nima smisla, da bi se omejevala. Takšna sem in vem, da bo vedno nekaj, o čem bom lahko pisala.

Kje najdeš motivacijo in navdih? Motivacijo in navdih najdem v vsakodnevnem življenju, v naših skupnih družinskih trenutkih in dogodivščinah, med pogovori s prijateljicami, ob opazovanju otrok, med prebiranjem knjig ipd. Redko se zgodi, da mi zmanjka idej za pisanje. Največkrat je preveč idej in premalo časa.

Po čem se razlikuješ od drugih blogerk? Težko se je označiti z nekimi etiketami. Morda imam nekoliko bolj umirjen način pisanja, nimam odmevnih naslovov, ne znam pretiravati in vedno iščem teme, ki so za bralce koristne iz vsaj enega vidika.

Z ljubeznijo, Mama.


Foto: NLP Studio.

8 Comments

Comment

Trenutno beremo: Poletno branje

V zadnjem času nas je očaralo kar nekaj knjig. Danes jih bom nekaj od teh na kratko predstavila in upam, da vam bodo predlogi koristili za poletno branje.

1. Polž na potepu na kitovem repu, avtorice Julie Domaldson. Gre za avtorico, ki je v sodelovanju z ilustratorjem Axelom Shefflerjem, ustvarila tudi Zverjasca, Zverjaščka in Bi se gnetli na tej metli. Gre za zgodbo o pogumnem polžu, v slovenščino pa jo je prepesnil Milan Dekleva. Odlična slikanica!

2. Kokoška, ki je želela videti morje, avtorja Christiana Jolibaisa. To je trenutno Zarina najljubša zgodbica, kar sploh ni čudno, saj govori o posebni in samosvoji kokoški. Kokoška Karmelita je želela videti morje in svet ter ne zgolj nesti jajc, zato se je odpravila na pot.

3. Kako sta Bibi in Gusti porahljala prepir, avtorice Ide Mlakar. O Bibi in Gustiju obstaja več različnih slikanic in celotna zbirka mi je zelo všeč. Ilustrirala jih je moja (trenutno) najljubša ilustratorka Kristina Krhin.  Omenjena slikanica govori o prijateljstvu in konstruktivnem reševanju prepirov in je zelo poučna. Mi smo si jo izposodili, zaradi vedno bolj priljubljenih bratsko-sestrskh prepirov, hihi.

4. Gregor in dinozavri. Avtorja sta Ian Whybrow in Adrian Reynolds. Gre za zbirko knjig in trenutno beremo šele drugo knjigo iz zbirke, tako da se že veselimo vseh naslednjih. Nad njimi je najbolj navdušen Aljaž, ki obožuje dinozavre in vse, kar je z njimi povezano. Zgodbe govorijo o različnih doživetjih Gregorja in dinozavrov, ki jih je nekega dne našel na podstrešju svoje babice. Zabavno in sproščeno branje, pa tudi kaj poučnega se najde vmes.

Upam, da so vam naši predlogi koristili. Poznate omenjene knjige? So vam všeč?

Z ljubeznijo, Mama.

 

Comment

Comment

Art kamp 2017

Ste se letos udeležili Art kamp-a v Mariboru, ki je potekal v okviru Festivala Lent? Mi smo ga večino zamudili, zaradi dopusta, a se zadnji dan le sprehodili med stojnicami, poigrali na otroških igralih, spili kavo in pogledali predstavo o Mačku Muriju. Bilo je zabavno, a je minilo prehitro. Tokrat smo bili dopoldan, po kosilu pa smo se počasi odpravili proti domu in se bomo v mariborski mestni park vrnili še kak drugi vikend.

Aljažu in Zari so bile zelo všeč  stereognostične škatle, kamor porineš roko, se dotikaš predmetov in ugotavljaš, kaj je v njih. Večino sta ugotovila. Noter so se skrivale vejice iglavcev, storži, kamenje ipd. Zanimiva senzorična izkušnja.

Ponavadi jih je zelo težko vse tri skupaj uloviti na fotografijo, zato sem bila zelo vesela, ko sta se Zara in Aljaž usedla na sprednji del vozička. To je bilo v trenutku, ko sta se nam pridružila moja prijateljica in njen sinek in sta prišla pozdraviti. Skupaj smo se odpravili na kavo in se posladkali (hvala Tjaša!).

Nekaj trenutkov kasneje so se že igrali s kamenčki, bosi in umazani, a za nas je to najlepši del poletja in tega jim zagotovo ne bom preprečevala. Bilo je lepo, na koncu pa smo se odpravili še na sprehod in kosilo.

Če imajo v restavraciji pobarvanke in barvice, jih imamo tako rajši, hihi.

Bil je lep poletni dan in, ja, tudi sladoled smo si privoščili.

Z ljubeznijo, Mama.


Vsi trije so oblečeni v oblačila iz spletne trgovine Next, le Jakob je imel na začetku oblečene hlače River Island. Aljaž in Zara imata obute sandale Teva. Moja obleka je iz Asosa, nahrbtnik je Accesorize in čevlji Birkenstock, model Arizona. Otroški voziček je Stokke Trailz. Priponka za dudo je Bear&Daisy, dudica pa je Hevea.

Comment

4 Comments

Petletnik

Zelo dobro se spominjam trenutka, ko sem bila z Aljažem pred leti na otroškem igrišču in slučajno opazovala druge otroke. Aljaž je bil takrat star leto in pol, skoraj dve, ostali otroci pa so bili starejši. Stari so bili kakšna štiri, pet ali šest let. Čudila sem se temu, kako je Aljaž ubogal in kako je bil vljuden in prijazen. Starejši otroci so kričali, brezglavo tekali okoli, odgovarjali staršem, preslišali navodila in, tako čisto po domače rečeno, bili "poredni". Ni mi bilo jasno, zakaj je med njim in starejšimi otroki takšna razlika. No, zdaj razumem in mi je vse kristalno jasno, hihi. Niso nujno krivi slaba vzgoja, preohlapno postavljene meje in premalo pozornosti. Z vsem tem sem se vedno trudila (in se trudim še naprej) pa imam doma še vseeno uporniškega, (pre)glasnega in zadirčnega petletnika (ena mamica se je odlično izrazila, ko je rekla, da se obnašajo, kot da bi pojedli vso pamet tega sveta). Po prebiranju razne literature in pogovoru z mamicami, sem ugotovila, da gre za še eno obdobje, ki ga otroci morajo dati skozi. Razumem ta obdobja in to, da se iz vsakega takega obdobja, otrok ogromno nauči in je nato še bolj socializiran in lepše vzgojen (če smo uspešni pri svojem poslanstvu in vztrajamo s svojimi mejami še naprej), a sem jih počasi že sita. Najprej obdobje osamosvajanja po prvem rojstnem dnevu, potem obdobje "the terrible twos" in "horrible threes" in potem že misliš, da se je situacija umirila, pa pride obdobje pred šolo, ko se že malo preveč zavedajo samih sebe. Sicer nisem zasledila posebnega angl. izraza za obdobje v katerem je Aljaž, ampak zlahka bi ga poimenovala kot "unbelievable fives". Včasih se obnaša res neverjetno. Če si to obdobje težko predstavljate, ker je vaš otrok še manjši (ali pa je tako miren, da nobenega od obdobij še niste in ne boste doživeli), si preberite spodnjo primerjavo enoletnika in petletnika in takoj vam bo jasno, zakaj se gre. Gre za vsakodnevne izzive, s katerimi se trenutno srečujemo (na tri različne načine, tukaj manjka naša trmasta triletnica).

Situacija 1: Čas je za pospravljanje igrač.

Aljaž: Užaljeno in razburjeno: "Ne, ne bom! Nočem! Ti boš pospravila!" Vda se čez nekaj minut, ko vidi, da ne bom popustila, a še vedno sopiha in se pritožuje.

Jakob: Priplazi se do škatle z igračami, jih počasi zlaga noter in potem spet ven in potem spet noter, dokler ga ne ustavim in pohvalim za dobro delo.

Situacija 2: Za večerjo je kremna juha iz bučk in kos črnega kruha.

Aljaž: "Kaaaaaaaj? Mami jaz ne jem bučk! Daj mi beli kruh. Belega bom jedel, tega pa ne bom. Če narediš palačinke, bom poskusil, če ne, pa ne." Vztrajno poskuša naprej: "Mami naredi palačinke, no!" "Sem ti rekel, da jih naredi!" Po pol ure se vda in poje pol juhe ter kruh.

Jakob: Poje dva krožnika in svoj kos kruha in zraven mljaska :"Njam njam!".

Situacija 3: Naročim: "Prosim, prinesi mi skledo iz omare!".

Aljaž: "Ne bom!" Nadaljuje: "Ne vem kje je in je ne bom iskal!" Jaz: "Aljaž, tako se ne obnaša, prinesi mi skledo!". Aljaž ponavlja kot papiga in se afnari: "Aljaž, tako se ne obnaša! Bljaaaa!".

Jakob: Odpre omaro in mi prinese VSE sklede.

Situacija 4: Otroci skačejo po kavču in jaz jih opozorim, da naj prenehajo. Resno in jezno grem proti kavču.

Aljaž: Začne se glasno smejati in mi pobegne.

Jakob: Se mi smeji in z glavo kima ne-ne ter ubogljivo spleza s kavča (veščina, ki jo je usvojil pred parimi tedni).

Saj me razumete, ne? So dnevi, ko se resno sprašujem, kaj delam narobe, in dnevi, ko preizkušam vse možne taktike, da bi se temu obnašanju izognili. Zdaj, okoli polne lune, je zelo naporno. Ker nam je uspelo prebroditi že vsako "zanimivo" razvojno obdobje, bomo zagotovo tudi to, ampak ne bo pa enostavno. In vsak enoletnik zraste v petletnika (in pred tem še v dveletnika in triletnika...), tako da bo še dolgo zanimivo. Upam, da bo moja naslednja objava o pet in šestletnikih že v povezavi z nasveti za lažje preživetje tega obdobja in da bom natuhtala kaj pametnega. Zara je še vedno v obdobju svojeglavosti in v vsaki zgoraj navedeni situaciji, bi ona zagotovo odvrnila "Ne morem!" in zajokala. Ni smešno, ampak je, haha.

Dragi moj Aljaž, ne glede na tvoja obdobja in težki karakter, te imam neskončno rada. Hvala, ker si in ker me boš ponovno naučil nekaj novega.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

4 Comments