Vzgoja v sodobnem času se mi zdi precej bolj zahtevna, kot je bila v času našega otroštva. Občutek imam, da je več nevarnosti in pasti in da je več stvari, na katere moramo biti starši pozorni, hkrati pa nam družba na splošno ter ljudje okoli nas nič kaj ne olajšujejo položaja. Težje kot kadarkoli prej je ohranjati zdravo pamet in slediti nekemu svojemu notranjemu občutku, kako vzgajati in živeti. Denar je pač sveta vladar in otroci (ter starši) so idealna ciljna skupina za takšne in drugačne neumnosti, ki pa dolgoročno slabo vplivajo nanje. Naša generacija se veliko stvari iz našega otroštva spominja z nostalgijo. Res je bilo lepo odraščati brez družbenih omrežij, telefona na vsakem koraku, med druženjem s prijatelji, brezskrbno igro in brez staršev, ki bi diktirali vsak naš korak. Čeprav je ozračje 90-ih težko poustvariti, pa je vendar nekaj stvari, ki jih lahko naredimo, da bo otroštvo naših otrok bolj podobno tistemu takrat.
Prva stvar, ki sem se jo odločila že med prvo nosečnostjo je, da bom otroke čim dlje držala stran od ekranov, predvsem pa stran od telefonov in družbenih omrežij. Čeprav nobeden od otrok še nima svojega telefona, je to postalo že kar malo težko, saj jih imajo že skoraj vsi njihovi vrstniki in so avtomatsko preko njih in druženja z njimi v stiku z nekaterimi stvarmi, za katere bi bilo morda bolje, da jih še ne bi poznali. Kljub občasni uporabi računalnika in temu, da radi pogledamo dobro risanko in/ali film, bi rekla, da jih še kar uspešno držim stran od tega. Pomembno se mi zdi tudi, da se prefiltrirajo vsebine, ki jih gledajo, kar pa ni vedno lahko, ko nisi z otroki 24ur/dan. Zakaj se mi zdi tako pomembno, da pridejo z vsem tem v stik čim kasneje? Ker je na spletu veliko različnih informacij, ki lahko nanje slabo vplivajo, če jih slišijo, preden imajo že nekoliko izgrajen in trden jaz ter razvito kritično mišljenje. Prav tako je polno neresničnih informacij, česar otroci (in marsikateri odrasli) niso sposobni prepoznati. Polno je vsebin, ki poneumljajo, oglasov, ki targetirajo otroke, prikazov popačene realnosti, ki slabo vplivajo na njihovo samopodobo itd. Otroci so veliko bolj ustvarjalni, če ne sedijo pred ekrani, veliko bolj razigrani, veliko več so v gibanju in na svežem zraku, več se družijo med seboj in razvijajo socialne veščine, ki jih bodo v bodoče nujno potrebovali in še in še. Tudi ko bodo dobili svoje telefone, bodo imeli omejeno uporabo in nadzor. Že sedaj jim je včasih “vse brezveze” in nič ne bi počeli. Kaj šele, če bi imeli možnost vsak prosti trenutek pobegniti v neko drugo resničnost. Nujno potrebno je, da se kdaj dolgočasijo, da vklopijo svojo domišljijo in se spomnijo najrazličnejših iger ali pa da samo sedijo s svojimi čustvi in mislimi, kakršnekoli že so. Za starše je to obdobje dolgčasa najtežje in bi jih najraje vsak trenutek zamotili, samo da ne bi rabili poslušati, kako jim je dolgčas, ampak če to prebrodimo, bo zanje bolje, kot karkoli drugega. Čim večkrat jih peljimo ven, na svež zrak (dvorišče, park, igrišče, gozd, travnik …) oz. če so otroci že večji, naj se igrajo sami s svojimi vrstniki. Naj se podijo za žogo, skrivajo in lovijo, naj se umažejo, skačejo gumitvist, plezajo po drevesih in se igrajo raznih iger. Dobro se mi zdi, da niso ves čas pod starševskim nadzorom in da so prepuščeni temu, da se morajo stvari sami dogovoriti, reševati konflikte, občutiti razna čustva v skupini in razne situacije; od tega, da včasih skupino vodiš in drugič izvisiš, ker je tvoja ideja za igro najslabša ipd. Ne rabimo jih obvarovati pred frustracijami. Vmešamo se samo takrat, kadar res moramo in jim pokažemo, kako neko stvar rešijo na primeren način ter se z njimi pogovorimo. Poletje je krasen čas za takšno prosto igro z vrstniki in za vse te izkušnje, saj med šolskim letom vse prevečkrat hitimo sem ter tja in imamo ves svoj čas zapolnjen s strukturiranimi dejavnostmi ter delom za šolo. Morda se lahko že danes igrajo kavbojce in indijance na dvorišču ali igrišču? V 90-ih je bilo vse bolj lahkotno. Manj je bilo časovnih pritiskov (in vseh možnih drugih pritiskov) in morda več lahkotnosti in manj strukturiranosti potrebujemo tudi čez leto.
Še vedno imamo en mesec časa, da v tem lahkotnem poletnem ritmu obudimo duh 90-ih in ga poskusimo čim več odnesti s seboj v novo šolsko leto. Morda res ne bodo mogli ostajati budni čez določeno uro spanja s sladoledom v roki na dvorišču bloka, lahko pa bodo plezali po drevesih in tekali po travnikih, pozimi pa se kepali in se sankali ter se morda odločili za kakšno interesno dejavnost manj, v korist tistih nekaj nujno potrebnih ur prostega časa, ko so samo otroci. Seveda pa ima vsako obdobje svoje prednosti in nikakor ni vse samo slabo. Vzemimo tudi iz današnjega časa tisto, kar je koristno in si ustvarimo svoj svet. Ravnovesje.
Z ljubeznijo, Mama.