Že velikokrat sem razmišljala, kako bi neke teme in vsebino, ki jo delim na Instagramu ohranila v malo bolj pregledni obliki. Nekaj stvari je shranjenih v “highlights”, veliko stvari, ki pa bi bile morda za koga zanimive (ali pa bi jih tudi jaz kdaj želela ponovno prebrati) pa je izginilo skupaj s storyji, ki potečejo po enem dnevu. Bom poskusila ohranjati navado zapisovanja takšnih stvari na blog, saj je tukaj najbolj pregledno in s pomočjo iskalnika tudi najbolj enostavno poiskati, kar koga zanima. Delila bom kakšne utrinke iz naših življenj in stvari, s katerimi se trenutno ukvarjam, aktualne teme, vsebino, ki sem jo v tistem mesecu brala, poslušala in /ali gledala ipd. Ne bom delila vseh knjig in vsebin, ampak tiste, ki so mi bile najbolj všeč in bi jih priporočala naprej.
Poslušala sem: Aidea Podkast: Družina, odnosi in odgovornost (Matej Škufca).V tej epizodi teče pogovor o partnerstvu, odnosu moškega z mamo, odnos moškega z očetom, očetovska figura, o travmah iz otroštva, o odgovornosti, smrti in življenju in še in še. Priporočam.
Gledala sem: Oddajo V poplavi vzgojnih nesmislov. Ta oddaja z gostoma dr, Vesno Vuk Godina in dr. Aleksandrom Zadelom je bila iztočnica za večino mojega razmišljanja v prejšnjem mesecu in tudi za debato na Instagramu, kjer sem potem nadaljevala z razmišljanjem o dvotirni vzgoji.
Cilj vzgoje, primarne socializacije je vzgojiti funkcionalno odraslo osebo z avtonomno moralno držo. Žal je v interesu kapitala, da se to ne zgodi in da se vzgajajo odvisniki, idealni potrošniki, zato je družbena klima takšna, kot je. Poanta je, da delamo, kar je prav za otroka in ne, kar je fajn nam in otroku in da tudi otroka naučimo, da med prav in fajn izbere prav. Narcisistična socializacija je vse fajn in otrok s takšno vzgojo ne razvije nobene frustracijske tolerance. Vzgoja pač večinoma ni fajn. Ne za starša in ne za otroka. Vsaj tako bi moralo biti. Tukaj naj omenim citat Mateja Škufca iz podkasta, ki sem ga omenila zgoraj: “Strogost je ljubezen, ki traja.” Večinoma se starši bojimo, da bi s svojo reakcijo na določeno vedenje pri otroku povzročili neko travmo, socialno poškodbo, ne razmišljamo pa o tem, da otrok dobi socialno poškodbo tudi s tem, ko ne reagiramo ali premalo odreagiramo ipd. Mi imamo torej otrokocentrično družino, ampak otrok ne bi smel vplivati na strategijo funkcioniranja družine. Otrok potrebuje stabilno definirano okolje, ki ga definira starš. Meja za otroka pomeni mir in varnost. Pomembna je dvotirna vzgoja, kjer imata mama in oče vsak svojo vlogo pri vzgoji otroka oz., če enega od staršev, zaradi različnih razlogov ni, da nekdo namesto njega odigra to vlogo. Otroka ne vzgajata enako, nimata enakega pristopa. V dvotirni vzgoji mati s svojo brezpogojno ljubeznijo otroku ponotranji občutje nežnosti, sprejetosti, oče pa z avtoriteto otroku postavi jasne meje, ga nauči upoštevanja pravil, discipline in odgovornosti. To je kratek povzetek vsebine iz oddaje, ki se je meni zdela najpomembnejša, je pa v oddaji še veliko koristnega in zanimivega in vsekakor priporočam ogled in razmišljanje o tej temi. “Otroke želimo zaščititi pred svetom. Kje bodo pa živeli?”
Berem čez poletje malo manj in trenutno ni neke knjige, ki bi jo izpostavila. Tudi drugače je med poletjem vsebine malo manj, ker si vsi nabiramo moči za september. Imejte krasno poletje! Če še kakšen bodoči prvošolček nima Šolarčkovega dnevnika, ga lahko naročite TUKAJ.
Z ljubeznijo, Mama.