Prijateljice

Prijateljice

Pred šestimi leti sem se znašla na pomembni prelomnici svojega življenja. Postala sem mama. Življenje se mi je kar naenkrat obrnilo na glavo (čeprav sem mislila, da sem na to pripravljena in da se mi v bistu ne bo, hihi), spremenile so se moje želje in načrti za prihodnost, spremenile so se prioritete, nekateri ljudje so iz mojega življenja odšli, s tistimi, ki so ostali, so se spletle močne vezi, spet tretji ljudje pa so postopoma in ob pravem času prihajali v moje življenje in to so tisti, katerim bi se danes rada še posebej zahvalila. To so moje prijateljice.

Ko ženska postane mama, se (hočeš ali nočeš) spremeni. V tistem trenutku, ko sem nekaj starih prijateljic izgubila in se na porodniškem dopustu počutila samo in osamljeno, si niti predstavljala nisem, da bom spoznala ženske in mame, ki bodo več, kot sem si kadarkoli želela. Do tistega trenutka se v bistvu nisem niti zavedala, kako zelo potrebujem prijateljice, podporo in razumevanje. Zdaj vem, da brez njih marsikaterega trenutka ne bi preživela tako dostojno in umirjeno, kot sem ga. Uhhhh, je bilo v teh letih trenutkov, ko smo druga drugo potrebovale, se bodrile, se skupaj smejale in jokale ter se ure in ure pogovarjale. Resnično mislim, da mora imeti vsaka mama vsaj eno prijateljico. “Mami prijateljico”. Jaz jih imam skoraj deset in mislim, da sem zato ena izmed najsrečnejših oseb na svetu. Imam prijateljico, ki je skupaj z mano že od prve porodniške naprej in s katero se vedno najdeva in ujameva, čeprav se včasih več tednov ne vidiva ali slišiva. Imam prijateljico, ki je v bistvu moja zobozdravnica in za katero se težko odločim ali sem jo spoznala na stolu v ordinaciji ali na jogi za nosečnice, ampak usoda je definitivno hotela, da se najini poti prekrižajo in za to sem neskončno hvaležna. Imam prijateljico, ki ima, tako kot jaz, svoje podjetje in razume ne samo to, kako je biti mama, ampak tudi to, kako je biti podjetnica v današnjem svetu in času ter kako usklajevati materinstvo in posel. Imam prijateljico, ki jo poznam že leta in sva prijateljevali že na faksu, pa so se najine poti vmes ločile, a sva živ dokaz za to, da se tudi čez leta lahko najdeš in ujameš. Imam prijateljico, ki sem jo spoznala na Facebook-u in je daleč najbolj preprosta, iskrena in prijazna oseba, kar sem jih spoznala, v prostem času pa je še moja psihoterapevtka in rama za jokanje, haha. Potem imam še eno prijateljico, ki sem jo spoznala na Facebook-u in je tiste vrste prijateljica, s katero se lahko vedno sprostim, nasmejim in se z njo pogovarjam še kaj, kar ni povezano z materinstvom, pa tudi najini otroci se odlično ujamejo. Potem so pa tukaj še moje tri prijateljice mamiblogerke, ki razumejo dimenzije mojega življenja, ki jih nihče drug ne in so posebna vrsta opore in spodbude ter si definitvno zaslužijo posebno mesto v mojem življenju. Vsaka izmed mojih “mami prijateljic” je zame posebna in nenadomestljiva in vem, da se lahko na čisto vsako izmed njih vedno obrnem. Drage moje, upam, da veste, da se lahko tudi ve vedno obrnete name in da sem vedno tukaj.

Samo “mami prijateljica” lahko razume, zakaj se ure in ure ukvarjaš s tem, kako spi tvoj dojenček, kakšen je njegov kakec, katere plenice boš uporabljala in s katero zelenjavo boš začela uvajanje goste hrane. Samo “mami prijateljica” razume, zakaj nujno potrebuješ tisti en sprehod, z dojenčkom v vozičku, na dan in zakaj je nujno, da dojenček v tem času spi (ali vsaj počiva) ter zakaj je dobro, da to traja vsaj dve uri in da medtem spiješ vsaj eno kavo. Samo ona razume, kako je imeti nekoga hkrati neskočno in brezpogojno rad, a kljub temu komaj čakati, da gre zvečer spat (in ga potem pogrešati, seveda). “Mami prijateljica” razume tudi to, da vsake toliko časa izgubiš živce in da imaš slab dan (ali teden, mesec). Razume tvoj ponos, srečo, veselje, pa tudi žalost, nemoč in strah. Ne obsoja te, ko pojamraš in vedno najde pravo besedo zate. Skuha ti kavo, ko jo najbolj potrebuješ in te posluša, čeprav to, kar govoriš nima nobenega smisla in nihče drug na tem svetu tega sploh ne bi razumel. Kadar je življenje še posebej težko, te povabi na Aperol Spritz in se s tabo smeji popolnim neumnostim, samo da bi pozabila na skrbi in probleme. Vedno ti pove svoje iskreno mnenje, čeprav ti ni všeč in je v tistem trenutku ne maraš preveč, ampak kasneje pa si zagotovo hvaležna. Skoraj zagotovo, hihi. Ona je vedno tukaj zate. Vedno. Včasih to pomeni S.O.S. kavo sredi dneva, med največjo gnečo, spet drugič hiter telefonski klepet, videoklic ali pa samo kakšno spodbudno sporočilo. Pred njo si lahko v trenirki, brez make up-a in v razmršeni figi in te bo razumela. Vedela bo, da si takšna zato, ker so tvoje prioritete drugje in ne zato, ker bi se zapustila in ti ne bi bilo mar za to, kako izgledaš. Ko bo prišla k tebi domov bo rekla. “Joj, kako imaš ti pospravljeno!”, pa čeprav to mogoče ne bo res (ampak hej, jaz imam tri otroke, jaz sem zadovoljna že s približno, skoraj, mogoče pospravljenim stanovanjem). Ona pač razume in ti razumeš njo.

To je nekaj, kar vam vsem privoščim. Nekoga, ki vas bo razumel in podpiral in to je bil tudi eden od razlogov, zakaj sem začela pisati blog… Ker je bilo pred leti veliko premalo podpore in razumevanja, čeprav se dandanes pritožujemo, da je vsega preveč. V razmislek.

Z ljubeznijo, Mama.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X