To so vrednote, ki jih želim prenesti na svoje otroke

To so vrednote, ki jih želim prenesti na svoje otroke

Včasih imam občutek, da o vrednotah, ki nam veliko pomenijo in jih želimo prenesti na svoje otroke, govorimo tako naučeno, da še sami ne vemo ali nam toliko pomenijo, ker res predstavljajo nas in naša prepričanja ali ker je v naši družbi zaželjeno in pričakovano, da nam točno te vrednote veliko pomenijo. Vsi govorimo o ljubezni, prijateljstvu, družini, zdravju, spoštovanju, vljudnosti, iskrenosti, prijaznosti, miru, sreči, uspehu, poštenosti in še in še. Se sploh zavedamo, kaj vse te besede predstavljajo? Smo svojim otrokom resnično zgled, iz katerega se jih bodo naučili?

Spreminja se čas, v katerem živimo, spreminja se način življenja, spreminja se družba in spreminjajo se vrednote. Spremembe niso nujno slabe. V bistvu so pričakovane in zaželjene. Trenutne družbene vrednote morda resnično niso enake, kot so bile petdeset let nazaj, a to še ne pomeni, da so slabe. So drugačne in so duh časa, v katerem živimo. Še vedno se lahko vsak pri sebi odloči, kaj je tisto, kar mu veliko pomeni in kar želi prenesti na svoje otroke. Moje vrednote niso nujno enake vašim, pa vendar se mi zdi pomembno, da o tem razmišljamo. Včasih veliko govorimo in malo naredimo. Otroke želimo učiti z besedami in pozabimo na dejanja. V družbi si nadenemo maske, naši odnosi pa so pogosto površinski. Ena izmed mojih najljubših vrednot, ki jih želim prenesti na svoje otroke je ta, da so pristni. Za pristnost je potrebno veliko poguma, iskrenosti, ljubezni do sebe in drugih, empatije, sprejemanja drugače mislečih, spoštovanja in še veliko drugih pozitivnih vrednot. Pristen si, ko si točno tak, kot si. Ko se odpreš in se prepustiš, veliko poslušaš in malo manj govoriš, razumeš in sprejemaš, kritično vrednotiš in skrbiš zase in za druge. Ko si pristen, si tudi najbolj ranljiv in zato je to tako težko, a se vedno znova obrestuje, ker te navdaja z neizmerno srečo in zadovoljstvom ter ljubeznijo. Na tak način si resnično lahko obdan z ljudmi, ki te sprejemajo in razumejo in takšen odnos je obojestranski. Kar daješ, to prejemaš. Vedno znova sem presenečena, kako ljudje neradi spregovorimo o težkih trenutkih v naših življenjih. Velikokrat takšne stvari zadržimo zase, se pretvarjamo, da je vse v redu in notranje boje bijemo sami. Zakaj? Je to res potrebno? Ker se zavestno trudim biti pristna in ker se mi zdi nemogoče vzpostaviti dober odnos brez tega (z otroki, družino, prijatelji, v službi…), v pogovorih velikokrat spregovorim tudi o malo bolj osebnih stvareh in o stvareh, ki me skrbijo ter mi ne dajo spati ali pa o trenutkih v življenju, ko mi ni bilo lahko. Še nikoli do zdaj se mi ni zgodilo, da bi naletela na neodobravanje in obsojanje. Ravno nasprotno. V očeh sogovornika sem zaznala olajšanje. Z ljudmi, ki jih morda niti ne poznam zelo dobro, sem se pogovarjala o življenjskih preizkušnjah in presenečeno ugotovila, da smo globoko v sebi vsi isti. Vsi si želimo nekoga za pogovor. Nekoga, ki bi nas razumel in poslušal. Nekoga, ki bije enako bitko, kot mi in je to pripravljen priznati. Nekoga, ki se je iz vsega tega pripravljen nekaj naučiti in skupaj z nami rasti. Nekoga, ki si dovoli biti pristen in ranljiv in nam pokaže, da je vse skupaj normalen del življenja, o katerem moramo govoriti. Moramo! Ker nam bo vsem lažje. Ker se bomo učili in rastli skupaj. Ker se bodo od nas učili tudi naši otroci in rastli z nami in ker bomo samo tako lahko živeli v pristnih, iskrenih in izpopolnjujočih odnosih. Pomembno je, da govorimo o lepih in manj lepih trenutkih življenja in da jih delimo tudi z otroki. Iskreno in na primeren način.

Tako da, draga mama, ko te bo naslednjič nekdo vprašal: “Kako si?”, ne rabiš odgovoriti z: “V redu.”, samo zato, ker se to od tebe pričakuje. Če tvoj otrok ponoči ne spi in si na smrt utrujena, povej. Če si želiš dojiti, pa ne gre, povej. Če ne zmoreš vsega in ti ves čas ostaja en kup umazanega in nezlikanega perila ter te to obremenjuje, povej. Če delaš z ljudmi, ki ti mečejo polena pod noge in ti je težko, povej. Ljudje, ki te ne bodo razumeli, bodo sami odšli iz tvojega življenja. Ne potrebuješ jih. Ostali bodo tisti, ki bodo razumeli. Bolje eden pristen odnos, kot deset površinskih. Verjemi!

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X