V četrtek smo se po dolgem času ponovno dobile Mami blogerke. Združile smo poslovno s koristnim ter preživele lep večer poln novih idej glede vsebin naših spletnih strani in dobile še veliko drugih idej, kaj in kako početi stvari v prihodnje. Takšni “brainstormingi” so vedno luštni. Mimogrede smo se še malo fotografirale (Hvala Urška Golob, Prav posebno!), da bomo lahko naredile tudi kakšno modno objavo in v tistem me je Mateja (Mami na kvadrat in pol) prosila, da ji posodim svojo šminko. Seveda sem ji jo posodila, ampak bila je zelo temno rdeče barve in ker je ni želela nanesti tako, da bi vse skupaj izgledalo preveč in pretirano, me je vprašala, kako si jo jaz nanesem, da izgleda ok. Odgovorila sem ji, da bolj narahlo in da potapkam po ustnicah, potem pa malo razmažem in sva se smejali, pa je poskušala in ugotovila, da pri njej to ravno ne deluje, zato jo je nanesla po svoje. Kasneje sem razmišljala o tem, kako bi jo sploh morala nanesti, da bi bilo tako, kot je treba? Saj v bistvu nimam pojma, ampak improviziram (ličila so tisto področje, v katerem se ne počutim domače). In nato me je prešinilo. Enako počnem pri materinstvu. A sploh kdo točno ve, kako se kaj pravilno počne in kako kaj mora izgledati? Če mene vprašate, je veliko stvari čista improvizacija.
Improviziram svojo reakcijo, ko se mi kateri od otrok vrže na tla na najbolj neprimernem mestu in ima svoj uporniški trenutek (na srečo sta Aljaž in Zara to fazo metanja po tleh že prerastla, kar pa ne pomeni, da ne znata biti zelo glasna in sta pri tem, ko kaj želita, že zelo usklajena). Improviziram, ko vsi hkrati želijo mojo pozornost in jih za to ne bi rada prikrajšala, hkrati pa ne zmorem ustreči vsem trem naenkrat in si izmišljujem vedno nove načine, kako jih naučiti počakati ali obratno, kako postati multipraktik. Improviziram pri kuhanju, ko nimam časa v trgovino in imam na voljo samo sestavine, ki me čakajo v hladilniku in na kuhinjskih policah. Improviziram, ko se odpravimo na sprehod, pa doma pozabim steklenico z vodo in včasih celo pleničke. Ups. Improviziram pri previjanju, ko se Jakob pokaka nekje, kjer ni primernega kotička za previjanje. Improviziram pri odgovorih na razna vprašanja, recimo: “Mami, kako je prišel dojenček v tvoj trebuh?” ipd. Improviziram pač.
Morda navzven izgleda, kot da vem kaj počnem, ampak če pomislim in sem iskrena, večino stvari improviziram ter se sproti učim. Ne razumite me narobe. Berem knjige o vzgoji, se o vsem pogovarjam s prijateljicami in drugimi starši, izmenjujemo si izkušnje, ki jih imam zdaj že kar nekaj (lastne izkušnje so tiste, ki te naučijo največ), ampak, ko pride do kakšne nove situacije, vzgojnega izziva ali zadrege, pa je moja prva reakcija čista improvizacija. Če vidim, da ni bilo ok, potem naslednjič poskusim drugače in spet in spet. Takšno je pač življenje. Zakaj bi se pretvarjali, da nam je vse jasno? Zakaj ne bi včasih priznali, da nimamo pojma kaj počnemo, ampak se pa trudimo po svojih najboljših močeh? Zakaj se kdaj pa kdaj ne bi pošalili na svoj račun in se malo sprostili? V roke nismo dobili nobenega scenarija. Čas, v katerem živimo je iz večih vidikov veliko bolj kompliciran, kot čas, v katerem so živeli naši starši in stari starši, zato se raje spodbujajmo in uživajmo v tej impro ligi* za mame (in atije, seveda). Kljub odgovornosti, stresu, naporu, tempu življenja in pritisku družbe glede starševstva, nam je za naše otroke mar ter jih imamo radi iz vsega srca, kar jim brez zadržka povemo in pokažemo. Vsakodnevno se trudimo in o takšnih stvareh razmišljamo, velikokrat potem tudi najdemo načine, ki delujejo za nas in naše otroke in zato mislim, da naše improvizacije na koncu koncev sploh niso tako slabe.
*Impro liga je vseslovensko prvenstvo v gledališki improvizaciji, pri kateri igralci delujejo spontano, brez dramskega teksta ali scenarija. V vseh oblikah improvizacije igralci razvijajo dialog in gib med potekom same predstave (Vir: Wikipedia).
Z ljubeznijo, Mama.
Foto: Prav Posebno.