O starševstvu in partnerstvu sem vedno razmišljala ločeno, a morda v zadnjem letu še toliko bolj. Trenutno nisem v partnerskem odnosu, sem pa mama trem otrokom in sem še vedno v t.i. starševskem odnosu z očetom otrok. Razhod in prekinitev partnerskega odnosa ni nikoli lahka odločitev. Zame je bilo obdobje razhoda eno najtežjih v mojem življenju in odločitev za to ni bila hipna, čeprav je to marsikdo tako dojel in čutil, temveč sva o tem razmišljala veliko časa. To je bila definitivno najtežja odločitev, ki sem/sva jo morala v življenju sprejeti in kakorkoli obrneš, odgovornost za posledice, ki jih je prinesla nosiva samo midva in samo midva veva ali je bila odločitev potrebna in pravilna. Partnerski odnos (in počutje v njem) je tako intimen, zaseben in specifičen, da zunanji opazovalec težko presodi, kaj se v njem resnično dogaja.
Po razhodu je bilo veliko ljudi začudenih in presenečenih, saj niso nikoli opazili, da so v najinem odnosu kakršnekoli težave, ker sva bila v javnosti vedno usklajena in sva se razumela. Razumem začudenje, a to definitivno ni merilo. To sva bila midva in to ni bila nobena igra, ni bilo pretvarjanje. To sva bila midva (večinoma) v najini starševski vlogi, ki jo z enakim veseljem in navdušenjem opravljava tudi po ločitvi in tudi zdaj se brez večjih težav vse dogovoriva, sva v dobrem odnosu in se oba trudiva, da bi bile spremembe za otroke minimalne. Temelj zdravega družinskega odnosa je trden partnerski odnos. Včasih so temelji slabi, rojstvo otroka jih še zamaje, težave pa so morda tako globoke, da se jih še sami težko zavemo. Ko začnejo težave prihajati na dan in se z njimi soočamo, pa gre za stvari, ki jih moramo predelati sami pri sebi in s partnerjem. Zelo pomembno pri vsem tem je, da se zavedamo obeh vlog, ki nas družijo, saj partnerski odnos lahko prekinemo, a nas bodo skupni otroci povezovali za celo življenje. Vedno bomo njihovi starši in vedno bodo stvari, o katerih se bomo morali dogovarjati skupaj, zato je zame zelo pomembno, da odnos starš:starš ostane in da je korekten. Zadnjič sem na vprašanje o razhodu odgovorila tako: “Ker skupaj nisva funkcionirala, kot bi želela in kot bi bilo za nas v redu, sva poiskala način, da funkcionirava in da sva še naprej dobra starša, čeprav nisva partnerja.” Ta posplošitev se sicer sliši zelo preprosto, a pot do tega je bila vse prej, kot preprosta. Tega ne pišem, zato, da bi izpostavljala svojo situacijo (tega niti ne želim, niti ni lahko o tem pisati, čeprav morda tako izgleda), ampak pišem to zato, ker je morda čas, da se spregovori tudi o tem, da starševstvo ni enako partnerstvu, čeprav je oboje povezano. To, kdo sva midva kot starša, ni enako temu, kdo sva midva kot partnerja. Nekdo se morda v partnerskem odnosu odlično počuti, je usklajen s svojo boljšo polovico, daje in prejema ljubezen, čuti strast, varnost, toplino in vsa druga čustva, pa s to isto osebo nikakor ne funkcionira kot starš. Morda se ne strinjata glede vzgoje otrok, imata drugačne vrednote ali težko usklajujeta skupne trenutke ter jima je težko ipd. Nekdo drug pa je morda s svojim partnerjem na isti valovni dolžini glede družine, vzgoje otrok, družinskih vrednot ipd., pa nikakor ne pride na isto valovno dolžino v partnerskem odnosu, odnos ni takšen, kot bi moral biti, ni povezanosti in razumevanja, kar pa počasi začne vplivati tudi na družinsko življenje in počutje. Upam in verjamem v to, da so tudi partnerji, ki se v obeh vlogah dobro počutijo, ujemajo, razumejo in podpirajo. Če je partnerski odnos dober in zdrav, potem se le-to prenaša tudi v odnos do otrok in se čuti. Odnosi so zelo kompleksna stvar in čisto vsaka situacija je specifična, zato je težko posploševati in tega vsekakor ne želim (pišem iz lastne izkušnje in nisem strokovnjak!). Odnosi so tisti, ki nas največ naučijo in ki nam vsakodnevno nastavljajo ogledalo. Težko se je pogledati vanj. O tem veliko razmišljam in berem. Nekaj zanimivih iztočnic, s katerimi se strinjam in ki so mi dale misliti, sem prebrala tudi v knjigi Dr. Veronike Podgoršek: Ljubezen po ljubezni: “Otroci v odnosu zahtevajo veliko več kot dva človeka, ki živita skupaj. Toda partnerstvo se pogosto izgubi, ker partnerja, ki postaneta starša, vidita samo še to vlogo. Optimalna situacija je v resnici nasprotna; najprej moramo biti dobri partnerji, da smo lahko dobri starši. In na to partnerstvo nikakor ne smemo pozabiti, ker bo sicer ljubezen šla! Če bomo nesrečni kot partnerji, ne bomo dobri starši. Ker nismo srečni! Otroci potrebujejo srečne starše s srečnim razmerjem. Ne zato, ker jim je tako všeč in so bolj zadovoljni, ampak ker na afektivni oziroma nezavedni ravni samo tako dobijo optimalno popotnico za razvoj in samostojno življenje.”
In zato pišem o tem. Da bi morda o partnerstvu in starševstvu večkrat razmišljali, kot o dveh ločenih vlogah, ki ju opravljamo in ki morata obe dobro funkcionirati, saj sta močno povezani in vplivata na naše družinsko življenje. Da bi razmišljali o tem, kakšni smo kot partnerji, kaj v odnosu deluje in kaj ne, kaj bi lahko izboljšali, kaj bi se iz odnosa lahko naučili in kako partnerski odnos vpliva na starševstvo. Da bi razmišljali o tem, kakšen vzgled smo svojim otrokom in kakšno popotnico, glede odnosov in različnih vlog, ki jih opravljamo, jim bomo dali. Vse vloge so del nas, se prepletajo in nas zaznamujejo, a kakor hitro se v določeni vlogi ne počutimo dobro in nismo pristni, ampak samo nosimo masko, zato, ker imamo občutek, da nam drugo ne preostane, so otroci najbrž prvi, ki to opazijo in začutijo. Pomembno je, da smo pristni, pomembno je, da so odnosi dobri, pomembno je, da smo zadovoljni s svojim življenjem in pomembno je, da o tem razmišljamo, se o tem pogovarjamo, se preko različnih odnosov spoznavamo in učimo ter rastemo. Ni vedno lahko, ampak takšno je življenje.
Z ljubeznijo, Mama.
Foto: NLP Studio.