Pred časom sem brala intervju z zelo zanimivo žensko, mamo, ki pa je v tem intervjuju izjavila, da ni materinski tip. Ta odgovor se mi je zdel zelo zanimiv, ker mi je nekaj podobnega že kdaj prej omenila kakšna od mojih prijateljic, v smislu, da se kdaj tako čudno počuti, ker se ji zdi, da je ne-materinski tip ženske, pa čeprav je že mama in to vlogo (moje osebno mnenje) zelo dobro opravlja. Začela sem razmišljati o tem, kaj to sploh pomeni? Kaj pomeni biti materinski tip ženske? In kaj pomeni biti ne-materinski tip ženske? Lahko obstaja mama, ki je ne-materinski tip? In kakšna mama to je?
Mislim, da gre za še en stereotip, glede tega, kakšna bi naj mama bila in da je zadnji čas, da tudi tega presežemo. Ni nam potrebno nikomur razlagati, kakšen tip mame smo. Ni se nam potrebno opredeljevati kot materinski in ne-materinski tip ženske. Tudi nam ni potrebno razlagati, zakaj smo se ali se nismo odločile imeti otroke. Določena pričakovanja lahko enostavno presežemo. In več, kot nas bo tako razmišljalo, o tem govorilo in tako živelo, hitreje se bodo pričakovanja, ki jih ima družba do mamic, spremenila.
Mama bi naj bila ljubeča, nežna, mila, potrpežljiva, vedno na voljo, požrtvovalna, vedno zaposlena in z zelo malo časa zase, z otroci se igra in dela naloge in naredi vse za njih, je ustrežljiva, radodarna in materinstvo naj bi jo izpolnjevalo bolj, kot vse drugo ter bi ji naj prinašalo največje veselje v življenju. Tako bi naj torej izgledal materinski tip ženske in čisto razumljivo je, zakaj se marsikatera ženska ne počuti tako. Tudi mame smo samo ljudje in seveda je zelo težko izpolniti takšna pričakovanja. Mama kdaj tudi ne uživa v igri s svojimi otroci, ne govori ves čas o svojih “sončkih”, je bolj flegma, se ne žrtvuje v nekem cankarjanskem smislu, lahko reče ne in sebe postavi na prvo mesto, včasih potrebuje nekaj miru in tišine, ceni trenutke, ki jih ima sama zase in najde veselje tudi v drugih stvareh, hobijih, v svoji karieri; se želi realizirati na več različnih področjih. In zato je ne-materinski tip mame? Najbrž se vsaka od nas najde v večini opisanih karakteristikah. Včasih si nežna in ljubeča in zelo uživaš v igri z otroki, drugič si morda bolj ostra in nekoliko odmaknjena in vse našteto je popolnoma normalno za žensko in mamo (Tukaj ne govorim o čustveno hladni in odsotni mami, kar pa ni ok! Govorim o mami, ki se odziva na otroka, otrokove potrebe, opravlja svojo vlogo, a ima določene karakteristike, ki ne ustrezajo stereotipu.). Nisem pretirano zaščitniška niti helikopterska niti ves čas zaskrbljena mama, še najmanj cankarjanska (Malo že na splošno nisem takšna in malo zavestno; ne želim biti del teh kalupov in skrajnosti, ki se mi zdijo nezdrave.) in ne govorim ves čas o njih, pač pa me zanimajo tudi druge stvari v življenju in včasih mi grejo otroci celo malo na živce ali pa se mi enostavno ni za igrat z njimi, pa zato sama sebe še nikoli nisem označila kot ne-materinski tip, ker se mi zdi vse našteto zelo človeško in vse to sem jaz. Materinstvo mi veliko pomeni in z največjim veseljem in hvaležnostjo opravljam to zahtevno poslanstvo. Rada sem mama. Uživam v naših skupnih trenutkih, v negi in vzgoji in celo v izzivih, ki jih življenje z otroki prinaša. Ne znam si predstavljati življenja brez njih in kakorkoli obrnem, so najlepša stvar, ki se mi je v življenju zgodila. Si pa želim ostati jaz in materiniti po svoje, kakor jaz mislim, da je prav in ne, kakor družba od mene pričakuje. Roko na srce, večina pričakovanj je postalo nemogoče doseči in imajo svoj prikriti namen v tej kapitalistični (in še vedno preveč patriarhalni) družbi. Edina pričakovanja (potrebe!), ki jih moram izpolnjevati, so tista, ki jih imajo moji otroci.
Za na konec pa samo še to. Ste že slišale za očetovski tip očeta in ne-očetovski tip očeta oziroma moškega?
Z ljubeznijo, Mama.