O otrocih z močno voljo

O otrocih z močno voljo

Ko sem nazadnje brskala po naši knjižnici, mi je v oči padla knjiga Smille Lynggaard: Otroci z močno voljo. Pred tem sem jo zasledila že na spletu, ker rada spremljam Familylab Slovenija, ampak je nisem uvrstila na svojo listo knjig, ki jih želim prebrati, ker sem imela občutek, da bi kateremu od otrok naredila krivico, če bi ga označila s to oznako (o tem, da ne maram etiketiranja sem že pisala in ker prevečkrat kateremu otroku mimogrede rečemo, da je recimo hiperaktiven, sem tukaj pomislila, da tudi pri nas ni tako hudo s to močno voljo, ampak je to pač samo trmica, ki je del razvoja vsakega otroka), pa sem se tokrat motila. Knjiga mi je prišla pod roke ravno v trenutku, ko sem že malo obupovala nad našo situacijo in v njej sem nas zelo našla. Tudi avtorica omenja problem različnih negativnih oznak za otroke in hkrati poudarja, da “Imeti močno voljo ni diagnoza. Je značajska lastnost, tako kot biti jutranji tip ali ne.” In čeprav sem veliko stvari iz knjige že pred tem poskušala vnesti v naš vsakdan, mi je vseeno dala nekaj novih idej in zagona, še najbolj pa mi je pomagala pri tem, da se v tem nisem več počutila tako samo in izgubljeno.

Čeprav so vsi trije otroci kar močni karakterji in velikokrat zelo samosvoji ter odločni, pa je Aljaž tisti, ki mi že od rojstva postavlja največ izzivov in ima močno voljo (to sem že večkrat omenila, pa čeprav ne s tem izrazom). Ker je najstarejši, njegovo vedenje zelo vpliva tudi na Zaro in Jakoba in zato je vse skupaj še težje. Zanj sem, tako med prijateljicami, večkrat rekla, da je zelo sposoben in nadarjen ter da bo v prihodnosti najbrž ali predsednik države ali pa bo pristal v zaporu, haha. V bistvu je pri otrocih z močno voljo res tako. “Otrokova moč volje lahko postane bodisi ena njegovih največjih prednosti bodisi ovira…” pravi Lynggaardova. Zelo pomembno je, kakšen odnos zavzamete do te moči, pa čeprav je težko ohraniti pozitivno držo in jo v celoti sprejeti. Sama se moram večkrat opomniti na to in po tem, ko sem prebrala knjigo, v kateri je zapisanih tudi nekaj vaj, ki mi bodo pri tem pomagale, upam, da bo to še lažje. Vsekakor je uspeh, ko si priznaš, da je potrebno z otrokom, ki ima močno voljo ravnati drugače in da nekatere stvari, ki delujejo v drugih družinah, tukaj ne bodo ter da je potreben drugačen pristop. Pred kratkim sem razmišljala, da bi napisala članek o tem, kaj bi pri vzgoji zdaj naredila drugače, kot sem prva leta in zanimivo je, kako se to lepo dopolnjuje s knjigo in tem člankom, saj bi bila veliko manj toga glede določenih družinskih pravil. Z leti sem se naučila izbirati bitke, kar je nujno pri otroku z močno voljo, pa vendar bi lahko že prej velikokrat reagirala drugače, brez da bi se ob tem počutila kot slab starš. “Ni se težko doživljati kot slab starš, kajti okolica močnovoljne otroke pogosto vidi kot neolikane, nevzgojene, nepotrpežljive in neprilagojene.” piše v knjigi. In res je. Ob otroku z močno voljo imaš velikokrat občutek, da nekaj počneš narobe, sprašuješ se, zakaj določeni vzgojni prijemi pri njem ne delujejo, pri drugih pa, nočeš ga zatreti, pa vendar je težko sprejeti, da je drugačen in da mora biti zato tudi vzgoja drugačna. Knjiga je dobra popotnica za spreminjanje družinskega življenja v taki smeri, da bo v družini dovolj prostora za vse in da bo vzdušje v njej spet dobro (tisti, ki imamo otroka z močno voljo vemo, da zna biti družinsko življenje eno veliko bojno polje, kar je odlično opisano tudi v knjigi). To ne pomeni permisivnosti, samo malo drugačno postavljanje meja in več prilagodljivosti. Je tudi opomnik, da se nima smisla primerjati z drugimi družinami, saj je vsaka družina drugačna in ima svoje posebnosti, zato nas lahko primerjanje samo še dodatno frustrira.

Če se torej najdete v napisanem in se želite s tem sprijazniti, otroka bolje spoznati, mu okrepiti samospoštovanje, se na konstruktiven način soočiti z njegovo jezo, spremeniti družinsko življenje tako, da bo funkcionalno za vse in pridobiti na starševski samozavesti, potem je knjiga za vas. Jaz jo bom kupila in prebrala še enkrat, potem pa v njo pokukala v tistih trenutkih, ko mi bo težko. Zadnjič sem se na Instagramu pohecala, da je ta knjiga moje zadnje upanje in res se je izkazala za točno to, kar sem morala v tem trenutku prebrati.

Z ljubeznijo, Mama.

X