Mesec maj je mesec ozaveščanja o duševnem zdravju, leto 2023 pa je bilo razglašeno za slovensko leto duševnega zdravja. Dobro je, da se zadnja leta več ozavešča o tem, da se daje večji poudarek skrbi za duševno zdravje, da se zmanjšuje stigma okoli tega, da se o tem pogovarjamo in da v tem duhu vzgajamo otroke ter se o tem pogovarjamo tudi z njimi, absolutno pa je treba tudi izboljšati dostop do storitev za duševno zdravje (kar je načrt slovenske vlade v tem letu).
Kako skrbeti za duševno zdravje otrok in kako se z njimi o tem pogovarjati? Jasno je, da se o duševnem zdravju ne moremo pogovarjati z majhnimi otroki in da pride to na vrsto kasneje, moramo po skrbeti za njihovo duševno zdravje in jih naučiti, da tudi sami skrbijo zase (tudi če tega ne imenujemo duševno zdravje). Zelo pomembno je, da smo otrokom pri tem zgled in da vidijo, da tudi mi skrbimo zase, tako za telo kot za duha, da govorimo o svojih čustvih in občutkih, da razvijemo zdrave mehanizme za spopadanje s težavami in duševnimi stiskami, da nam ni težko poiskati strokovno pomoč, če to potrebujemo ipd.
Kaj lahko naredimo?
- Ustvarite varno in spodbudno okolje za otroke.
- Poslušajte otroke in spodbujajte odprto komunikacijo.
- Pohvalite in spodbujajte otroke ter krepite njihovo samozavest.
- Zagotovite uravnoteženo prehrano, telesno aktivnost in dovolj spanja.
- Spodbujajte igro in sprostitev pri otrocih.
- Sodelujte z vrtcem/s šolo in spremljajte otrokov napredek.
- Omejite čas, ki ga otroci preživijo pred zasloni.
- Bodite pozorni na znake duševnih težav in se posvetujte s strokovnjakom.
Glede na svoje izkušnje bi rekla, da je resnično najbolj pomembno, da se otroci počutijo varno, sprejeto in ljubljeno in da vedo, da se lahko s starši pogovorijo o čemerkoli in da zaradi tega ne bodo obsojani, napadeni, zavrnjeni ali karkoli. Kadar mi otroci povejo nekaj, kar je za njih težko, nekaj, kar mi morda raje ne bi, kakšne svoje pomisleke, dejanja, ki niso bila najboljša ipd., se trudim, da čim manj reagiram. Vedno poslušam, postavim kakšno podvprašanje in poskušam ostati mirna ter odgovoriti (če to pričakujejo oz. je pričakovano) čim bolj na kratko. Veliko jim pomeni tudi, če povem kakšno svojo izkušnjo s podobno situacijo in govorim o tem, kako sem se jaz takrat počutila. Vse to, kar ljudje doživljamo, pa naj bo označeno, kot dobro ali slabo, je del človeške izkušnje in vedeti morajo, da smo vsi samo ljudje in vsi se kdaj slabo počutimo (telesno in/ali duševno). Bolj od te izkušnje je pomembno to, kako se s to izkušnjo soočamo in to je tisto, kar jih skušamo naučiti. Seveda pa moramo to najprej znati mi sami.
Da je vse to, kar počnemo v bistvu skrb za naše duševno zdravje se lahko odpre v pogovoru, ko so otroci že nekoliko večji. Pri nas je bilo to okoli 10. leta starosti. Veliko se pogovarjamo o različnih tematikah in tako me je najstarejši nekega dne vprašal, zakaj je Diego Maradona (očitno so se o tem pogovarjali na kakšnem od nogometnih treningov) jemal droge, kaj pomeni to, da je bil odvisen in zakaj. Ta pogovor sem potem obrnila v smer, da je imel svoje težave in duševne stiske, ki pa jih ni znal premagati na zdrav način in je zato začel uporabljati droge. Nadaljevala sva s tem, zakaj pride do takšnih stisk, zakaj se včasih slabo počutimo, kaj bi lahko on v tem primeru naredil, kar bi bilo zdravo in primerno, na koga bi se lahko obrnil itd. Mislim, da je takrat prvič razumel, kaj je to duševno zdravje in da je enako pomembno, kot telesno zdravje.
V takšnih pogovorih otrokom razložimo, da biti duševno zdrav pomeni, da se počutimo dobro v svoji glavi in svojem srcu. Ko smo duševno zdravi, se počutimo srečni, mirni in sposobni obvladovati različne situacije v življenju. Pomaga nam tudi, da se dobro razumemo z drugimi ljudmi in se spopadamo s težavami, s katerimi se soočamo. Prav tako kot skrbimo za svoje telo (skrb za prehrano, spanje, vadbo itd.), moramo poskrbeti tudi za svoje duševno zdravje. To vključuje izražanje svojih čustev, pogovarjanje s prijatelji in družino o tem, kar nas teži, in iskanje načinov za sprostitev, kot so igra, ustvarjanje ali dejavnosti, ki nas veselijo. Pomembno je tudi, da znamo prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Če se počutimo žalostne, jezne ali zaskrbljene dlje časa, je dobro poiskati pomoč odraslega, kot je starš, učitelj ali svetovalec. Oni nam lahko pomagajo razumeti in obvladovati svoje občutke ter najti načine, kako se počutiti bolje.
Najpomembnejša je seveda preventiva, pri kateri, upam, pomaga današnja blog objava, ampak pozor! Otroci niso imuni na duševne težave, kot so anksioznost, depresija, motnje pozornosti in vedenjske težave. Pomembno je biti pozoren na znake in simptome, ki lahko kažejo na težave ter pravočasno poiskati ustrezno pomoč.
Z ljubeznijo, Mama.