September je že zdavnaj za nami in jaz še nisem napisala ničesar o spremembah, ki so nas doletele ta mesec. Želela sem počakati nekaj časa in dodobra zakorakati v novo vrtčevsko leto, da lahko napišem realno sliko in razplet dogodkov.
Septembra nas je čakal prehod v nov vrtec, z novimi vzgojiteljicami in novimi prijatelji. Že kar nekaj časa smo vedeli, da nas čaka sprememba. Za Aljaža je bila neizbežna, ker je dosedanji vrtec bil sestavljen iz samih jasličnih skupin (otroci od 1 do 3 let), za Zaro pa smo se posledično odločili tako, da gre z bratcem. Logistično je veliko lažje, ker sta na enem mestu, pa tudi bližje domu sta in ugaja jima, da sta si vedno nekje blizu. Že v prejšnjem vrtcu sta bila v sosednjih igralnicah in vesela sem, da je ponovno naneslo tako. Ja, saj se tudi otroci naveličajo drug drugega in ne rabijo biti ves čas skupaj, ampak njima (in meni) je zaenkrat tako všeč. Vsake toliko časa sem jima omenila prihajajočo spremembo in jima nekajkrat pokazala tudi kje je novi vrtec. Ker sem vedela, da bomo prvi teden septembra še odsotni, smo šli tik pred odhodom na morje še na en kratek obisk in vzgojiteljicam to tudi povedali. Vedno bolj kot se je približeval datum odhoda v vrtec, tem bolj je bil Aljaž glede tega zadržan. V soboto, tik pred prvim dnem, je odločno naznanil, da bo v ponedeljek zjutraj “jok in stok”. Seveda je tako tudi bilo. Najprej ni želel v avto, potem ne ven iz avta, pa ne v vrtec in ne v igralnico. Postopoma nam je le uspelo. Ko sem prišla po njiju je bila zgodba popolnoma drugačna. Oba sta bila vidno navdušena in zadovoljna. Aljaž mi je hitel razlagati, da je bilo v redu in tudi Zara je pristavila svoj “vledi”, tako da sem bila res olajšana. Od takrat naprej ni nič več jok in stok. Pogumno sta sprejela spremembo in se med vrstniki še naprej počutita odlično. Tudi zdaj po skoraj dveh mesecih v novem vrtcu sta zadovoljna in se veselita trenutkov, ki jih tam preživita. Aljažu je všeč, ker pravi, da vsaki dan počnejo nekaj novega in jim ni nikoli dolgčas (sicer ne dvomim, da je bilo tudi v prejšjem vrtcu tako, ampak je pa super motivacija). Imajo tudi obogatitvene programe, in sicer angleščino, nemščino, glasbo in ples, kar mi je všeč, ker se tako mimogrede preko igre lahko marsikaj naučijo oziroma jim to ostane nekje v podzavesti.
Odločili smo se tudi, da ga vpišemo v lokalno športno šolo, kjerje program sestavljenih iz različnih športnih modulov, tako da bo lahko preizkusil in vadil različne športe. Tako smo se odločili, ker sem opazila, da kljub temu, da smo veliko zunaj in veliko aktivni, ima še vedno ogromno energije, ki jo je potrebno nekam usmeriti. Pozitivno se mi zdi, ker zdaj manj “telovadi” doma po kavču, ampak se v telovadnici res sprosti in vidim, kako je po vadbi zadovoljen sam s sabo in s svojim napredkom. Prvi mesec je večkrat omenil, da pa morda vseeno ne bi hodil na telovadbo (ni ljubitelj sprememb), zato smo se odločili, da se bo lahko na koncu meseca sam odločil o nadaljevanju. Glede na to, da je na telovadbi vseeno užival in se je veselil vseh športov, ki jih bodo preizkusili, se je odločil, da bo nadaljeval. In ko se je to odločil je tudi izgubil možnost, da bi si premislil, godrnjal ali odnehal. Takšen je bil dogovor. Zaenkrat to funkcionira. Vedno raje hodi na telovadbo, na hrbet si oprta svoj nahrbtnik s športno opremo in vodo ter se ponosno odpravi v telovadnico. Tudi učitelj je opazil njegov napredek, in sicer ne toliko v motoriki (to je bila vedno njegova močna točka), ampak bolj v sledenju in upoštevanju navodil. To se mi zdi zelo pozitivno in pomembno ter sem prepričana, da bo to ena pozitivna izkušnja za njega.
Da bi imela spomin na te prelomne trenutke, sem želela fotografirati Aljaža s svojim nahrbtnikom, a ker je bilo to tik pred odhodom na telovadbo, sta oba otroka že telovadila in ju je bilo povsod polno, tako da je nastalo to.
Mamice povejte mi, kakšne so vaše izkušnje s popoldanskimi aktivnostmi za predšolske otroke? Stroka je bolj kot ne proti temu, da otrok obiskuje karkoli izven vrtca, ampak moja izkušnja do zdaj je zelo pozitivna, zato si težko predstavljam, da bi čakala do šole.
Z ljubeznijo, Mama.