Če bi me pred desetimi leti nekdo vprašal, kakšno bo moje življenje pri 27. letih, mu zagotovo ne bi odgovorila, da bom imela moža, veliko družino, svoj blog ter da bom napisala Nosečkin in Dojenčkov dnevnik (ki ju je/bo v samozaložbi ponosno izdal moj mož, hvala!). Svoje življenje sem si takrat predstavljala nekoliko bolj tradicionalno. Poročena, z enim otrokom in “normalno” službo (ja, takrat sem še verjela, da kaj takega sploh obstaja). Vedela sva, da si želiva družino in od nekdaj sem si želela postati mlada mamica, a o čem drugem nisem upala niti sanjati.
Današnja družba je zelo zanimiva. Po eni strani je pričakovano in zaželjeno, da končaš fakulteto in si ustvariš kariero, po drugi strani pa te vsi sprašujejo, kdaj boš imel otroke in te želijo poučiti o tem, kdaj je za to pravi čas. Nisem sigurna, ali optimalen čas sploh obstaja?! Kot mlada mamica sem se velikokrat počutila, kot da sem pod drobnogledom. Nekateri so me podcenjevali, drugi so se čudili in špekulirali o tem ali je bil otrok načrtovan, spet tretji pa so mi z veseljem kaj “svetovali”. Verjamem, da se podobno počuti kakšna starejša mamica in to preprosto ni prav. Da, moja želja je bila, da postanem mama. Ni mi težko priznati, da so mi otroci spremenili življenje. Pokazali so mi, kaj je smisel življenja in mi ga neskončno polepšali, prav tako pa sem se zraven njih tudi ogromno naučila (o življenju, prijateljstvu, ljubezni in partnerstvu…). Imam tudi druge želje, interese in hobije, a z vlogo mame, se ne more primerjati nič. Žalostna sem, ko mi kdo reče, da si (še) ne želi otrok, ker želi v življenju predvsem uživati in izkusiti čimveč novega. Razumem in spoštujem njegovo odločitev, a imam hkrati občutek, kot da si starševstvo predstavljajo kot nekaj neprijetnega in omejujočega. Stara sem 27 let in imam tri otroke ter si ne znam predstavljati, da bi lahko bilo moje življenje še bolj polno sreče in ljubezni. Uživam v vsakem trenutku, hkrati pa me navdaja občutek, da počnem nekaj več, nekaj, kar je pomembno za ta naš svet. Otroci so naša prihodnost in naše bogastvo in škoda, da se vloga mame (in navsezadnje tudi očeta) velikokrat predstavlja kot manjvredna, obrobna in naporna, celo neprijetna. Resda nimam magisterija ali doktorata in da nisem prepotovala sveta, a tudi nimamo vsi želje po tem. Nekateri si želimo živeti umirjeno in srečno življenje v krogu družine in morda premalokrat povemo, da je to življenje, ki smo si ga izbrali. Družba rada poudarja, da naj uživamo zdaj, ko smo mladi, naj potujemo, naj se zabavamo in družimo s prijatelji. Za vse ostalo bo še čas. Redko kdo na glas pove, kaj se zgodi, ko naenkrat ni več časa in ugotovimo, da smo vsa ta leta iskali srečo tam, kjer je ni. Zase vem, da sigurno ne bi bila srečna, če ob sebi ne bi imela svojega moža in svojih otrok. Kdor išče srečo v majhnih stvareh, bo zagotovo živel polno in srečno življenje. Pa ne mislim samo na otroke. Sreča je lahko tudi drugje, a zagotovo ne v neskončnih zabavah in “uživanju”. Ljudje smo bitja, ki se najbolje počutimo, ko dajemo in če dajemo, potem tudi prejemamo in smo srečni. Premislite.
Sem mama. Vloga, ki jo opravljam je odgovorna in tudi naporna, a hkrati najlepša izmed vseh. V njej neznansko uživam, pa čeprav to ni “uživanje”, kot si ga nekateri predstavljajo. Hvaležna sem za vsak trenutek s svojo družino, pa tudi za tiste redke trenutke, ko sem lahko sama s sabo in preberem kakšno dobro knjigo ali poklepetam s prijateljico. Ves čas lovim ravnotežje med družino, skrbjo za gospodinjstvo in stvarmi, ki jih rada počnem zase in za svojo dušo. Nikoli mi ni dolgcas in z možem se večkrat vprašava: “Le kaj sva počela pred otroci?!”. Imela sva čas za potovanja, večerje v restavraciji, oglede kino predstav in druženje s prijatelji, a nikoli nisva bila tako srečna, kot zdaj. Na kavču, pred televizijo, in v mislih z najinimi tremi otroki, ki spijo v sosednji sobi. To so malenkosti, ki sploh niso malenkosti, a o njih premalokrat govorimo s spoštovanjem.
Ker je tudi naše poslanstvo pomembno…
Z ljubeznijo, Mama.
Foto: Ujeti trenutek.