Naše uvajanje v vrtec je v polnem razmahu in že tretjič je tako, da uvajamo med letom. Meni osebno je veliko ljubše to, da lahko Jakoba uvajam takrat, ko v zraku ni toliko pritiska, kot ga je septembra. Moram reči, da je Jakobova skupina nastala šele pred kratkim in da so vsi otroci v njej približno enake starosti in so se uvajali pred kratkim ali pa se še uvajajo. Iz tega vidika je situacija podobna, kot septembra, a je vseeno bolje, ker v skupino nisi prišli enaki dan. Prav tako imamo srečo, da je v skupini trenutno samo pet otrok. Vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice se tako lažje posvetita posameznikom in verjamem, da jim bo zelo luštno. Kot že omenjeno v eni izmed prejšnjih objav (preberete si jo lahko TUKAJ), je Jakob v drugi enoti vrtca, kot Aljaž in Zara. Čeprav bi bilo logistično lažje, da so vsi skupaj, sem v tem našla nekaj pozitivnih stvari. Kljub temu, da njun vrtec (stavbo) že pozna, na tega pa se šele navaja, ima zjutraj vso mojo pozornost, kar se mi zdi zelo pozitivno. V vrtec prideva dobre volje, počasi in umirjeno. Ves čas mu pripovedujem o otrocih in igri, hkrati mu pokažem kakšne risbice in igrače, potem pa ga nasmejana oddam vzgojiteljici in se vrnem čez kakšni dve uri, brez da bi me skrbelo, kje bom srečala še starejša otroka in ju zmotila v svoji vrtčevski rutini. Spomnim se, da je bilo Zari veliko lažje, ker sta bila z Alajžem v sosednjih igralnicah, hkrati pa sem veliko svoje pozornosti takrat posvečala njemu in ne njej, ker je bil ves čas zraven. Enkrat se je zgodilo tudi to, da sem prišla prej in me je zagledal ter planil v jok, ker me ni pričakoval. Seveda sem vzela oba s seboj domov, a sem imela občutek, da sta se na začetku oba lovila v tej novi situaciji. Zdaj tega ni in se njun vsakdan ni popolnoma nič spremenil, Jakob pa je do zdaj zelo pogumno sprejel spremembo in mu gre dobro (meni je šlo na začetku malo manj dobro, ampak je pa z vsakim dnem lažje). Malo pojoka zjutraj in potem, ko me zagleda (tega Aljaž in Zara nista počela), ampak vmes pa je v redu.
Naša izkušnja in nekaj nasvetov:
- Za daljše uvajanje smo se odločili, ker nas ne preganja čas in zato, da se Jakob postopoma navadi na to, da se mama vedno vrne po njega. V kratkem času dovolj dobro spozna vzgojiteljice in okolje in mame ne pogreša preveč ter se razveseli, ko se vrne (no, v bistvu začne jokati, ko me zagleda, ampak vem, da je vesel). Pridobi občutek varnosti in zaupanje v osebe v vrtcu in v to, da bo mama sigurno prišla po njega, ne glede na količino časa, ki ga tam preživi.
- Ker se Jakob uvaja med letom, ko je situacija v vrtcu dokaj mirna, ne čutim potrebe po tem, da bi ostala z njim in ga opazovala. Glede na to, da so se drugi otroci v skupini uvajali pred kratkim, bi jih to zagotovo zmotilo. Med letom so otroci ponavadi dobre volje, nasmejani in sodelujejo ter so navajeni drug drugega. Tak odnos Jakobu vliva pozitivne občutke, hkrati pa se lahko vzgojiteljica in pomočnica te dni, ko se uvaja samo on, lažje osredotočita na njega in njegove potrebe. Velikokrat je lahko učinek celo nasproten, če je mama živčna ali žalostna, ker mora otrok v vrtec. Čustva se iz matere na otroka zelo hitro prenašajo in tukaj je bolje, da mama odide, če ne zna ostati nevtralna ali da uvaja oče.
- Zelo pomembno je, da o vrtcu govorimo še pred vstopom vanj in da otrok pozna stavbo in je vsaj enkrat že srečal vzgojiteljico in videl kaj otroci v vrtcu počnejo. Čeprav se vam zdi, da enajstmesečnik še ne razume, se take stvari vsekakor vtisnejo v njegovo podzavest.
- O vrtcu govorimo pozitivno in ne nakladamo preveč. Pazimo tudi, kaj govorimo drugim, ko mislimo, da nas otrok ne posluša.
- Zelo dobro je, če si omislimo jutranjo rutino, ki napoveduje vstop v vrtec. Mi v avtu, na poti v vrtec, pojemo otroške pesmice, nekateri naštevajo stvari, ki jih vidijo v garderobi v vrtcu, opazujejo kakšne risbice, ki visijo v vrtcu na steni, si podelijo določeno število objemov ali poljubov, povejo kakšno izštevanko ipd. To otroke sprosti in ker postane vsakodnevna rutina, jim da občutek varnosti.
- Pazimo, da imamo pripravljene vse stvari, ki jih otrok v vrtcu potrebuje, da se nam ne mudi in da nismo pod stresom. Še posebej pazimo, da ne pozabimo dudice, stekleničke ali otrokove najljubše igračke.
- Veliko staršev otroka odda in se potem izmuzne, ko se otrok zamoti in jih ne opazi. Ta način meni ni ljub, ker imam občutek da otroka prelisičim in izdam njegovo zaupanje. Raje vidim kakšno solzico, ko se poslavljam, kot pa da se otrok sprašuje kje sem, zakaj sem odšla in ali se sploh vrnem. Tukaj naj se vsak odloči sam, ampak otrok si zasluži iskrenost na vsakem koraku. Moje mnenje.
- Ko otroka predate vzgojiteljici, je zelo pomembno, da se poslovite na hitro in da ne odlašate. Bolj boste odlašali, slabše bo za otroka in večja verjetnost je, da bo otrok jokal. Vzgojiteljica ve, kako otroka preusmeriti v njihovo trenutno dejavnost in lahko ste prepričani, da bo naredila vse, da bo otroku prijetno.
- Imejte v mislih, da se bo otrok kmalu privadil in bo v vrtcu užival in se tudi veliko naučil. Kmalu bo uvajanje samo spomin.
Tako pa se crkljamo po vrtcu, hihi.
Z ljubeznijo, Mama.