Vsi moji otroci so bili dokaj zahtevni dojenčki (še najmanj pozornosti je potrebovala Zara, čeprav je tudi ona imela kar nekaj trebušnih krčev, težav z alergijami in dolgo ni prespala noči), zelo radovedni malčki (najbolj umirjen je zaenkrat Jakob) in Aljaž in Zara sta zdaj iz leta v leto bolj navihana ter nagajiva otroka. Včasih me v vrtcu pohecajo, da mora biti pri nas doma zagotovo zelo pestro, ker sta oba tako živahna in imata močan karakter. Ja, res je zanimivo in nikoli nam ni dolgčas. Ves čas smo v gibanju, ju spodbujamo k temu, da svojo energijo sprostita na konstruktiven način, sklepamo kompromise, se srečujemo z vzgojnimi izzivi, včasih tudi obupujemo, spet drugič smo vsak po svoje trmasti in vztrajni, tudi glasni, predvsem pa smo veliko skupaj in ker smo tudi zelo čustveni, se učimo ta čustva obvladovati in ostati mirni, ne glede na situacijo. Vse to je ogromna preizkušnja tudi zame in za Tomija. Tudi midva se vsakodnevno učiva z njimi, se trudiva postavljati meje in se jih držati (oh, kako spretno nas znajo prelisičiti, ko si nekaj močno želijo), vztrajava in sva potrpežljiva in poskušava drug drugega umiriti tudi takrat, ko zmanjka potrpljenja in nagajivost preseže vse meje. Velikokrat sem že povedala in še velikokrat bom:
Ko se že ravno najdem v nekem vzgojnem stilu in se mi zdi, da le-ta pozitivno vpliva na otroke ter so resnično bolj obvladljivi, pride novo obdobje, z novimi izzivi. Ker sem takšna, da v vsaki stvari iščem nekaj pozitivnega, se velikokrat tolažim z razmišljanjem, da je imeti živahnega, navihanega in nagajivega otroka v bistvu blagoslov. Ne glede na to, koliko sivih las mi povzročijo in kako izmučeno se počutim takrat, ko kljub nešteto opozorilom, še vedno nadaljujejo s svojim početjem, so moji in krasni. Vsaki dan znova se čudim, kako sposobni in pametni so. Njihovo razmišljanje in logično povezovanje je včasih boljše, kot moje ali moževo. Zaradi svoje potrebe in nenehne želje po gibanju, se njihovi možgani zelo dobro (ne bom ravno rekla optimalno, haha) razvijajo. Zaradi tega, ker so radovedni in dobro opazujejo svet okoli sebe, mi na dan postavijo tisoč različnih vprašanj (Jakob zaenkrat samo kaže s prstom, hihi). Na nekaj vprašanj niti midva ne znava odgovoriti, zato jih spodbujava k branju knjig in iskanju odgovorov. Živahni in nagajivi otroci bodo želeli plezati po ograjah, skakati po kavču, tekati po travi, šteti kamenje in jih metati v daljavo (včasih tudi drug v drugega). Želeli se bodo umazati, skakati po lužah in biti del vsake stvari, ki jo počnete. Vse jih bo zanimalo in velikokrat ne bodo zadovoljni s preprostimi odgovori. Prav tako ne bodo želeli slišati besedice ne in se bodo trudili uveljaviti svojo voljo. Njihova domišljija bo tako razvita, da jim bo včasih težko slediti. Ne bodo želeli dolgo časa sedeti pred televizijo in tablico ter igrati igrice. Upirali se bodo pasivnemu načinu preživljanja prostega časa in raje kolesarili, vozili skiro, igrali košarko in druge športe ali takšne in drugačne družabne igre. Iskali bodo gibalne in miselne izzive in se ob tem neskončno zabavali. Vsakič, ko mi manjka pet minut, da bi v miru, sama, pripravila obrok ali pospravila po stanovanju, in ves čas skačeta okoli mene, sodelujeta tako ali drugače ali si zmišljujeta svoje igre (velikokrat vključujejo predmete, ki niso za igro in početje, ki ni zaželjeno) sem nestrpna. Želim ju umiriti, posedeti in ju ustaviti. Šele kasneje razmišljam o tem, da je njuna vključenost in nagajivost blagoslov. Želim si zapomniti vse te trenutke in se na njih pripraviti tako, da njunega karakterja in njune radovednosti ne bi poteptala, ampak ju samo preusmerila. Za otroško igro in navihanost mora obstajati kraj in čas in moramo jim omogočiti, da so majhni in razigrani. Kadar imata to možnost, je neverjetno, kako hitro se razvijata in napredujeta (tudi Jakob).
Zagotovo bo čez čas ogromno vredno to, da bodo naši nagajivi otroci (p)ostali razgledani, odločni, sposobni, samostojni, samozavestni in delovni ter zvesti sami sebi. Potrebno je nekaj več truda, a vse to je mogoče znotraj družbenih okvirjev in dovoljenega. So stvari, ki se absolutno ne počnejo, so stvari, ki se lahko počnejo in so stvari, ki se lahko počnejo ob določenem trenutku, na določenem kraju. Če je otrokom omogočeno, da se lahko razgibajo in izrazijo tam in tako, kjer je to primerno, jim ne bo težko sedeti v restavraciji ali biti tiho v knjižnici. Kadar začneta Aljaž in Zara tekati po stanovanju vem, da je moja naloga to, da ju odpeljem na sveži zrak ali kako drugače preusmerim in ne to, da ju kaznujem. Včasih je res škoda izgubljati energijo za stvari, ki se jih da urediti brez besed. Raje jo uporabim tam, kjer je to res nujno potrebno. V bistvu sem res srečna in hvaležna, da niso preveč mirni in pasivni, ampak so pravi mali raziskovalci. Blagoslov, kajne?
Z ljubeznijo, Mama.
Foto: NLP Studio.