Dva tedna nazaj smo nedeljski popoldne izkoristili za izlet v Motorikpark Gamlitz, v Avstriji. Že kar nekaj časa je bil na našem seznamu krajev, ki jih želimo obiskati, a se med poletno vročino za to nismo odločili, ker igra na žgočem soncu zagotovo ni zabavna. Poletje smo zato izkoristili za obisk destinacij, kjer se lahko skriješ v senco in tudi tam počneš kaj zanimivega. No, ta zadnja nedelja pred našim odhodom na morje, je bila delno oblačna in tudi temperature so bile nižje, zaradi ohladitve, a še vedno je bilo toplo. Pred Motorikparkom je parkirišče, ki je plačljivo, za park pa ni vstopnine, kar nas je pozitivno presenetilo. Vse je zelo lepo urejeno, ljudi je veliko, ob parkirišču pa je tudi kavarnica, kjer se lahko usedete, spijete kavo ali pivo, greste na stranišče in malo posedite. Mi nismo, zato težko govorim o ponudbi in cenah, ampak je dobro vedeti, da obstaja ta možnost. Mi smo se takoj odpravili na igrala. Otroka sta najprej stekla k gugalnicam in toboganom in tudi Jakob je takoj izrazil željo, da bi se jima pridružil, zato smo se zadržali kar tam. Zara je na določenih igralih, kjer je potrebno loviti ravnotežje ipd., potrebovala še malo pomoči, Aljaž pa je bil lahko samostojen, čeprav je nekaj malega igral večje težavnostne stopnje in jih je preskočil. Ko smo se igrali kakšne pol ure, se je ulil dež in smo se skrili v avto, a ker smo vedeli, da bo najbrž samo ploha in ker je pol ure absolutno premalo, da bi si vse pogledali, kaj šele dobro preizkusili, smo se, potem, ko je dež prenehal, vrnili.
To je bil prvi dan, ko je Jakob zunaj ogromno prehodil. Trudil se je že v stanovanju in naredil nekaj korakov, a takrat je bil poln energije in je kar hodil in hodil, padel, se pobral in dalje hodil. Vsi smo se mu čudili, on pa je užival v tem, ko je se je počutil enak Aljažu in Zari. Onadva sta ga z veseljem vodila za roke in so skupaj hodili, pa čeprav je to pomenilo, da je padel še hitreje, ker sta ga vodila prehitro. Postajajo prav posrečeni. Jakob ju itak občuduje in zdaj, ko hodi, pride večkrat do njiju in ju objame. Si zdaj že nekaj dni govorim, da jih moram posneti tako, da ne bodo vedeli, ker bi si te trenutke res rada zapomnila. To so trenutki, ko se njihov odnos gradi in se med seboj povežejo in nekaj najlepšega je opazovati ta “svež” odnos. To je podobno, kot pri zaljubljencih. Zdaj se se ne kregajo in ne tekmujejo, ampak so drug z drugim solidarni in si vedno namenijo kakšno lepo besedo, pogled in objem. Tukaj ne govorim o odnosu med Aljažem in Zaro. Njun odnos je to fazo že prerastel in se večkrat spreta in tudi stepeta, a se imata hkrati zelo rada in sta najboljša prijatelja.
V Motorikparku smo bili več kot tri ure, potem pa se je približevala naša ura za večerjo, zato smo se odpravili. Mislim da je idealno, če tam preživite popoldan ali vsaj kakšne štiri urce, da lahko otroci v miru preizkusijo vsa igrala in se na svoja najljubša vrnejo. Aljažu je bilo najljubše igralo namenjeno plezanju, Zari so bile všeč gugalnice, Jakobu pa tobogani. Če bi bilo zelo vroče, bi se lahko tam ohladili tudi v ribniku, ampak tokrat za to ni bilo priložnosti. Priporočamo obisk jeseni, po moje bo čudovito, bližnji gozd pa bo zagotovo odet v prečudovite barve. Obožujem jesen.
Z ljubeznijo, Mama.