Ko sem začela pisati svoj blog, si nisem predstavljala, kaj vse bo to potegnilo za sabo in niti slučajno si nisem mislila, da me bo v teh letih prebiralo toliko ljudi. Nerada se izpostavljam in nisem rada v središču pozornosti, kar se velikokrat odraža tudi na mojem načinu pisanja in na načinu pridobivanja novih bralcev ter pri komunikaciji z bralci in podjetji. Na začetku sem pisala zase, pa čeprav se danes mnogim to sliši neumno in brezveze. Moram reči, da me je pozitiven odziv bralcev (ki sem se jih na začetku skoraj otepala, ker mi je bilo strašno nerodno in sem se še odločala ali bi moj blog sploh pustila javen ali ne) spremenil v to smer, da sem se nekoliko sprostila, se začela zavedati, da dejansko imam nekaj za povedati in da lahko moje zgodbe in izkušnje nekomu koristijo ter nadaljevala s pisanjem. Z meseci in leti sem postajala bolj in bolj sproščena, samozavestna, moja ljubezen do pisanja in virtualnega druženja s “somamicami” pa je rastla. Žal se še vedno znajdem v situaciji, ko najraje ne bi ničesar objavila, ko namerno izbiram objave, ki so manj brane in vztrajam pri določenih taktikah, ki dosežejo manj ljudi. V bistvu sem že velikokrat premišljevala o tem, da bi nehala. Zakaj to delam, če je to za moj blog v bistvu slabo? Nimam pojma. Včasih sem res čudna in velikokrat se najbolje počutim, ko sem sama s sabo in svojo družino in se ne rabim ukvarjati s tem, kaj drugi mislijo o nas in z načinom, na katerega to povejo. Veste, če blog raste in raste in privablja vedno več bralk in bralcev ter sproža veliko interakcij, potem si skoraj zagotovo tarča negativnih komentarjev, opazk in obsojanja. Najbrž ste že opazili, da znajo(mo) biti ljudje za tipkovnico oz. na drugi strani ekrana veliko bolj nesramni, kot iz oči v oči. Včasih na določenih portalih zasledim komentarje, ki sploh niso namenjeni meni, pa me prizadenejo. Nimam pojma, kako bi se z njimi soočala, če bi bili namenjeni meni. Najbrž bi me zelo potrlo, pa čeprav nisem negotova in na spletu ne iščem potrditve za svoja dejanja in se zato na takšne stvari velikokrat ne oziram. Saj sem ze doživela, da je bil kdo nesramen in me tudi (neopravičeno) napadel, zaradi stvari, ki sploh niso bile takšne, kot so izgledale, ampak na dnevni bazi pa si tega res ne želim. Bloganje me ni spremenilo samo v pozitivnem smislu, ampak me je spremenilo tudi v tem smislu, da vedno ob novi objavi čakam, če bom deležna kakšnega negativnega komentarja in nepotrebnih opazk. A ni to grozno, da se moramo s tem obremenjevati? A ni grozno, da moram, pred objavo fotografije na Instagramu, razmišljati o tem, če je primerna, sprejemljiva, če nikogar ne užali, če na njej upoštevamo vsa “pravila” itd. Poslušam blogerske kolegice, ki so (nekatere) veliko bolj premišljene, pri objavah celo uporabljajo določene aplikacije, naredijo 100 fotografij, preden dobijo eno takšno “popolno”, vredno objave, celo tu in tam malo podkupijo svoje otroke (in če je treba tudi može), da lepše sodelujejo in upoštevajo vse možne algoritme in se vedno znova odločim, da si tega ne bom delala. Ne bom se obremenjevala s številkami in komentarji, s tem, kaj si drugi mislijo o nas in s podobnimi zadevami. To je navsezadnje moje življenje. Žal, to nisem jaz. Če ti moj blog ni všeč, prav, ga ne beri. Če ti moje fotografije niso všeč, prav, jih ne glej. Če ti ni všeč moj način življenja, prav, se osredotoči nase. Tri leta nazaj sem se odločila, da svojega življenja ne bom gradila okoli bloga, ampak bom gradila blog okoli svojega življenja. Objave, ki jih berete in fotografije, ki jih gledate, smo mi, pa če smo vam všeč ali ne. Marsikaj se lahko spremeni, a to bo ostalo in prepričana sem, da so okoli mene ljudje, ki se bodo lahko s tem poistovetili in ki me bodo še naprej radi prebirali. Ja, pisanje bloga me je naučilo ogromno. Šele ob naštevanju svojih izkušenj in na dogodkih, kot je bil pretekli Blogsi, se zavem koliko. Stvari, ki so mi zdijo samoumevne, a drugim niso. Vsa sodelovanja s številnimi podjetji in povezovanja s slovenskimi mamicami so mi resnično dala vpogled v to, kaj mamice potrebujemo in si želimo. Čeprav o tem ne govorim veliko, sem na to ponosna. Včasih se uspeh skriva tudi v spontanih stvareh in v tem, da si preprosto to, kar si. Nikoli ne boš všeč vsem, zato je čisto dovolj, če si všeč sebi in svojim najbližjim. Vse ostalo pride samo od sebe in z nekaj znanja, ki pa ga lahko spretno uporabiš tako, kot paše tebi. Vsako jesen naredim nek nov začetek, tudi letos, z novo spletno stranjo in rokovnikom Moje leto in tokrat bom načrtno začela graditi tudi na tem, da se ne bom ukvarjala z negativnimi stvarmi in bom še naprej širila pozitivo. Ja, bloganje me je spremenilo, a to sem še vedno JAZ.
Hvala, ker ste me tudi tokrat potrpežljivo “poslušali”.
Z ljubeznijo, Mama.
Na konferenci Blogsi sta nas fotografirali članici Mami blogerk Mateja Tamše in Urška Golob.