Moj zarečeni kruh

Moj zarečeni kruh

Z leti ugotovljam, da je malo takšnih stvari, ki jih lahko z zagotovostjo zatrdim, ne da bi se mi čez nekaj let vrnile v obliki zarečenega kruha. Kot mlada mama, polna navdušenja, sreče in z naivno prepričanostjo, da lahko spremenim svet, sem izrekla marsikaj. Danes, nekaj let kasneje in z veliko več izkušnjami, pozorno izbiram besede, sem velikokrat raje tiho in se včasih le še nasmejim. Tudi sebi in svojemu zarečenemu kruhu.

Pred leti sem bila prepričana, da noben od mojih otrok nikoli ne bo spal v postelji z mano. “Co-sleeping” se mi je zdel velikokrat nepotreben in ga nisem čisto razumela. Kasneje sem ugotovila, da so okoliščine, ko tvoj otrok to dejansko potrebuje in da velikokrat to sploh nima veze z razvajenostjo, kot sem sprva predvidevala. Še kasneje sem ugotovila, da je veliko odvisno od starosti in razvojnega obdobja, v katerem je otrok in nazadnje sem ugotovila še to, da so včasih okoliščine pač takšne, da drugače ne gre.

Pred leti sem bila prepričana, da noben od mojih otrok ne bo nikoli jedel zemlje, kamenčkov in podobne umazanije. Ne samo to, da sem bila prepričana, da tega ne bodo nikoli dobili v usta, podobno sem bila prepričana tudi v to, da se nikoli ne bodo pretirano umazali in se potem takšni sprehajali na javnem mestu, haha. To je bilo seveda pred tem, preden sem ugotovila, da otroci morajo raziskovati svojo okolico, se igrati v naravi, se dotikati različnih naravnih materialov, se umazati, pasti na tla, se pobrati in spet pasti, plezati po drevesih, se igrati z vodo, blatom, peskom, hoditi bosi in še in še. Zdaj vem, da to pozitivno vpliva na razvoj njihovih možganov, zato jim tega ne preprečujem, jim pa določim čas, ko lahko vse to počnejo in čas, ko gremo “na lepše” in vseeno nekoliko pazimo na oblačila in obutev. O tem, da ne morem imeti vseh treh ves čas na očeh, pa ne rabim pisati, kajne?

Pred leti sem bila prepričana, da svojim otrokom nikoli ne bom naredila risanke samo zato, ker ne bom več vedela kaj naj z njimi počnem ali ker bom preutrujena, da bi se z njimi spuščala v nov boj. No, in potem se je zgodil kakšen reeeeees doooooolg vikend, ko smo bili vsi na robu obupa in sem pojedla tudi ta kruh. In sploh ni bilo grozno.

Pred leti sem bila prepričana, da bodo moji otroci jedli sladkarije samo ob posebnih priložnostih. In potem sem dobila otroke in ugotovila, da imajo toliko babic, dedkov, prababic in pradedkov, tet in stricev in vrtčevskih rojstnih dnevov, da je vsak dan posebna priložnost.

Pred leti sem bila prepričana, da je takšnih otrok, ki se na javnih mestih mečejo na tla in trmarijo zelo malo in da je v ozadju sigurno kakšna neuspešna vzgojna tehnika. Potem sem dobila prvega otroka, pa drugega in še tretjega in razočarana ugotovila, da se vsi trije mečejo na tla, jokajo, derejo in trmarijo. Ni mi še čisto jasno ali je takšnih otrok torej več, kot tistih, ki tega ne počejo ali sem jaz pač slučajno dobila tri takšne karakterje ali pa se za tem skriva kakšna MOJA neuspešna vzgojna tehnika. Nobena od teh možnosti mi ni preveč simpatična.

Pred leti sem bila prepričana, da svojim otrokom ne bom nikoli rekla stavkov v smislu: “Ker sem jaz tako rekla!” in “Če ne boš takoj pospravil igrač, boš videl kaj te čaka (še sama ne vem kaj, haha, ampak upam, da bo delovalo)!”. Zdaj vem, da v vzgoji kdaj pa kdaj uporabimo tudi načine, ki niso najbolj pametni in prisrčni, ampak tudi starši smo samo ljudje, ki delamo napake. Se pa trudim po najboljših močeh in se tolažim, da je že priznanje, da tu in tam zamočiš, veliko vredno.

Takšnega zarečenega kruha je še veliko in ne bom napisala čisto vsega. Najbrž je ni mamice, ki se ji kaj takega ne bi zgodilo. Namesto, da druga drugo obsojamo, bi si lahko dovolile nekoliko več maneverskega prostora za napake in pravico do tega, da svoje mnenje, vzgojni stil in razmišljanje spreminjamo glede na življenjske situacije ter izkušnje. Celo življenje se učimo in prav je tako.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X