Mednarodni dan družine (in o tem, kako ne obstaja ena “prava” oblika družine)

Mednarodni dan družine (in o tem, kako ne obstaja ena “prava” oblika družine)

Nekatere misli me prešinejo mimogrede in čeprav o tem sploh nisem nameravala pisati, še posebej pa ne danes, se mi je zdelo vredno, da te misli vseeno delim z vami. Danes je mednarodni dan družine in družina je tista celica družbe, ki je (po mojem mnenju in tudi po mnenju številnih strokovnjakov) najpomembnejša. O tem sem veliko razmišljala že med študijem sociologije, vsakodnevno pa o tem razmišljam tudi, odkar sem mama, ob prebiranju razne literature in v zadnjem času, ko so me marsikaj o družini naučile tudi osebne izkušnje. Čeprav lahko pisanje o tem odpre marsikatero rano, tako mojo, kot tudi vašo, je vse napisano dobra iztočnica za razmislek.

Družina je vse. Primarna družina te v vsakem primeru močno zaznamuje in kot mama čutim močno odgovornost, da na otroke prenesem vso ljubezen, skrb, nego, spoštovanje, vrednote in občutek varnost, kar jih premorem. Zavedam se, da nihče ni popoln, a se trudim po svojih najboljših močeh, da iz svojih napak potegnem tisto najboljše. Moja družina so ljudje, ob katerih se počutim varno, sprejeto, ljubljeno in spoštovano. Z njimi sem lahko točno takšna, kot sem. Brezpogojno. Ker v realnosti, žal, niso vse družine takšne in vsi ljudje, ki bi naj bili tvoja družina teh pogojev ne izpolnjujejo, mednje štejem samo tiste, ki jih. Ker imam nekaj prijateljic, ob katerih se počutim točno tako, tudi njih dojemam kot svojo družino. In ker točno vem, kakšen občutek bi naj v tebi zbujala družina, pa čeprav z vsemi svojimi težavami in vsakodnevnimi skrbmi vred, svojim otrokom želim vse to in še več in ni dneva, ko se za to ne bi trudila.

V rokah imam že tretjo knjigo Bruna Šimleše, Umetnost življenja, in ravno danes sem prebrala naslednje besede, ki jih močno čutim in ker sama ne bi mogla povedati bolje, ga citiram: “Družine so torej lahko srečne ali nesrečne, zdrave in nezdrave, iskrene in neiskrene, funkcionalne in disfunkcionalne, izpolnjene z ljubeznijo ali pa z grenkobo in zamero… Kakovost neke družine ni povezana s tem, kako je videti na zunaj, temveč kako diha od znotraj. Vsi, ki me poznate, veste, da je to nekaj, česar se močno zavedam. Ni skrivnost, da sem oseba, ki si prizadeva za srečne, zdrave, funkcionalne odnose, izpolnjene z ljubeznijo. Mislim, da si naši otroci to zaslužijo. Da si mi to zaslužimo. “Vsebina družine je vedno pomembnejša od njene oblike.” pravi Šimleša. In zato sem tudi jaz ena izmed tistih, ki se z njim strinjajo in verjamem, da lahko vse to dosežemo z veliko ljubezni in iskrenosti. Nihče mi ne more reči, da je njegova družina bolj “prava” in “normalna”, kot moja, samo zato, ker na zunaj izgleda tako. Nihče mi ne more reči, da obstaja samo ena “prava” oblika družine ali, da je družina sploh nekaj takega, kar se lahko definira in etiketira na tak način. Razmislite o tem, kako se počutite v svoji družini, kakšni so odnosi in kako se v vaši družini počutijo otroci. Samo to je pomembno. “Ni pomembno, kdo vse oblikuje družino, temveč to, kako se člani te družine obnašajo drug do drugega. Od tega je odvisno, kakšna je ta družina. Od tega bo odvisno, ali bo to srečna ali nesrečna družina. Od tega bo odvisno, ali bo ta družina delujoča celica, ki je temelj zdrave družbe, ali pa nedelujoča skupnost, ki povečuje nedelovanje družbe.”

In ker tako mislim, ne sprejmem očitkov. Vem, da sva se trudila in da se bova še naprej trudila biti takšna starša, kot si jih najini otroci zaslužijo, pa čeprav je najina družina videti netipično. Kot sem napisala že pred tedni. Čeprav nisva partnerja, bova vedno starša in to je vloga, ki jo oba opravljava z največjim veseljem in iskreno ljubeznijo. Vse lepo ob mednarodnem dnevu družine vam želim! Objemite svoje najdražje.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X