Ko si star dvajset let (ali pa še manj) in opazuješ svet okoli sebe, svoje starše in druge odrasle ljudi v svojem življenju, imaš občutek, da si ti toliko pametnejši in da se tebi določene stvari pa že ne morejo zgoditi, ker si boš svoje življenje uredil čisto drugače in imaš res vse naštudirano. No, potem leta minevajo, življenje pa te uči lekcij, za katere nisi niti vedel, da se jih je možno (in koristno) naučiti. Končno razumeš tisti pregovor, da se učimo celo življenje in končno se temu prepustiš ter samo uživaš v vožnji. Pred kratkim sva se z babico pogovarjali o življenju, o vsem, kar ti prinese, o tem, kako preživeti slabe trenutke in kako se zares naužiti v dobrih trenutkih, pa mi je z veliko nostalgije v očeh rekla: “Veš Nina, pri tridesetih pa ima ženska za sabo že kar nekaj izkušenj in ravno pravo mero samozavesti, ki ji pomaga pri tem, da se zna postaviti zase.” In da ob tem ne čuti slabe vesti, če smem dodati. Njene besede sem razumela predvsem kot namig, da sem v najlepših letih in da naj zato cenim, kar sem se do zdaj naučila in naj se ne prestrašim ničesar, kar me čaka v prihodnosti. In kaj je sploh tisto, kar mene, tridesetletnico, razlikuje od mene, dvajsetletnice? Zdaj vem, da:
- Nekatere stvari v življenju si lahko nudim sama (oz. si jih moram nuditi sama) in nikakor ne morem pričakovati, da mi jih bodo nudili drugi. Prevzeti moram odgovornost za svoje življenje, zbrati pogum, da hodim po svoji poti, imeti se moram rada in biti srečna ter zadovoljna sama s sabo. Sreče in ljubezni ti ne more dati nihče drug, če nisi najprej sam srečen in če sam ne čutiš ljubezni.
- Nič ni narobe s tem, da prosim za pomoč, ko mi nekaj ne gre ali ko česa ne zmorem. Nihče na tem svetu ne zmore vsega in nima smisla, da se s tem obremenjujem.
- Malenkosti so pomembne in vredne tega, da si vzamem čas za njih in v njih uživam.
- Pomembno je, da sem prisotna v vsakem trenutku in da se zavedam, kaj počnem.
- Potrebno je, da si vzamem čas zase, da se občasno postavim na prvo mesto in da znam reči ne, ko je to potrebno. Še najbolj pomembno pa je, da v trenutkih, ko to naredim, ne čutim slabe vesti, ker ni upravičena.
- To, da znam vzpostaviti stik sama s sabo in s svojo intuicijo je nekaj najboljšega, kar lahko naredim.
- Materialne stvari mi nikoli ne bodo nudile sreče in zadovoljstva. Na koncu koncev je vedno bolj pomembno to, kdo si in kdo so ljudje okoli tebe, kot to, kaj imaš.
- Ko si nekaj želim, nič več ne čakam, ampak se lotim dela in to naredim.
- Nič več mi ni samoumevno. Predvsem pa ne zdravje, telesna forma in odnosi s prijatelji ter drugimi bližnjimi.
- Ne oziram se več toliko na druge, predvsem pa ne na tiste, ki v mojem življenju ne igrajo nobene ključne vloge.
Zagotovo bi lahko naštela še kaj, ampak ker sem o podobnih rečeh že pisala, bom tukaj zaključila. Za mano je krasnih trideset let in veselim se vsakega naslednjega leta, ki me čaka. Ni bilo vedno lahko in vem, da tudi v prihodnje ne bo, ampak jaz sem pripravljena. Na zdravje! Na življenje!
Z ljubeznijo, Mama.
Najlepša hvala Nika, za čudovito izkušnjo “diva cake smash” fotografiranja. Priznam, da je bilo malo iz moje cone udobja, ampak je bilo zelo zabavno ter lepo. Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi ta dan omogočili, da se počutim posebno in se od svojih dvajsetih poslovim v stilu, haha.
Foto: NLP Studio. Obleka: Instas. Ličenje: Lepotilni atelje. Penina: Jeruzalem Ormož. Konfeti: Magic shop.