Vse plati materinstva.

Vse plati materinstva.

Velikokrat pišem o materinstvu in zagotovo sem že večkrat omenila, kako neverjetno potovanje je to zame. Res neverjetno! Pravi vrtiljak čustev, občutkov, razpoloženj, izzivov in situacij. Prejšnji teden je bil eden tistih napornih, ko imaš občutek, da nič ne delaš prav. Bila sem utrujena, živčna, obupana, nerazpoložena in vse mi je šlo narobe. Ne vem ali je bilo krivo vreme ali je bilo slabo razpoloženje posledica kakšne lune, ampak dnevi so bili neskončno dolgi in čisto vsi smo si šli na živce, zato je bila normalna komunikacija skoraj nemogoča. V takih trenutkih vedno razmišljam o tem, kako je možno, da imaš v enem trenutku občutek, da ti gre materinstvo dobro od rok, da je čudovito in najlepša stvar na svetu ter se s svojimi otroki zabavaš, igraš in smejiš, v drugem trenutku pa bi se lahko samo usedel na tla, razjokal in izobesil belo zastavico?!

Vem, da ni mogoče, da bi bili vsi trenutki lepi in preprosti. Takšno je življenje. V bistvu sem navajena na to, da je težko, kaotično in utrujajoče (vse to sem sprejela kot del materinstva in večino časa v vsem tem najdem lepoto ter srečo), ampak vseeno pride obdobje, ki me še dodatno obremeni in ko se mi zdi, da ne zmorem več. Ko bi potrebovala samo en topel objem in nekaj besed o tem, da bo še vse v redu in da naj se sprostim ter prepustim. Ko bi kakšen dan najraje prespala. Ko je nemogoče, da ohranim mirne živce. Ko imam na obrazu nasmeh, v resnici pa komaj zadržujem solze. Ko rešujem konflikte na popolnoma nekonstruktivne načine in ko ne upoštevam nobenega nasveta iz knjig o vzgoji. Pa ne zato, ker ne bi želela ravnati “prav”, ampak zato, ker v tistem trenutku tega enostavno ne zmorem. Seveda sledita slaba vest, razočaranje in pogovor z otroki o tem, da sem tudi jaz samo človek, ki ima, kakšen slab dan (teden ali bog ne daj mesec), ravno tako kot oni. Pogovor o tem, da jih imam neskončno rada tudi v trenutkih, ko sem slabe volje, jezna in žalostna in o tem, kako bo naslednjič bolje, kako bomo vsi bolj umirjeni in strpni ipd. Morda bomo, morda ne. Samo upam lahko, da bo to obdobje čimprej mimo. Čeprav bi včasih najraje kar obupala in se nehala truditi, vem, da tega v resnici ne bom nikoli naredila. Saj v bistvu mi kaj drugega tudi ne preostane. Še naprej bom dajala vse od sebe. Sprejela bom tudi tiste malo manj lepe plati materinstva (včasih se želimo čemu na vsak način izogniti, namesto, da bi to enostavno sprejeli in se s tem pomirili), si oprostila za vse napake, ki sem jih in jih še bom naredila ter nadaljevala po svoji poti. Vem, da se bom po vsem tem eno jutro zbudila in spet bomo vsi dobre volje. Spet bo vse v redu.

V takšnih trenutkih potem vedno pomislim na to, kaj mi/nam je sploh bilo in zakaj je bilo tako težko, če je zdaj popolno nasprotje? Zakaj me je neka situacija spravila s tira, če jo zdaj lahko sprejmem čisto mirno? Zakaj so bili otroci tako uporniški in zadirčni drug do drugega, če zdaj sodelujejo, se igrajo in si med seboj pomagajo? V takšnih trenutkih sem najbolj ponosna mama z nasmehom na obrazu in s toliko energije, da noben izziv ni pretežki. Takrat se počutim, kot da lahko zavladam svetu, poveljujem vojski, rešim problem svetovne lakote in globalnega segrevanja ter imam ob vsem tem še kakšnega otročka, haha. Le kdo bi to razumel?

Z ljubeznijo, Mama.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

Zaradi dopusta bodo vsa naročila oddana med 16. 9. in 25. 9. obdelana po 25. 9. Hvala za razumevanje! 🙂

X