Monthly update #1: Maj.

Monthly update #1: Maj.

Že velikokrat sem razmišljala, kako bi neke teme in vsebino, ki jo delim na Instagramu ohranila v malo bolj pregledni obliki. Nekaj stvari je shranjenih v “highlights”, veliko stvari, ki pa bi bile morda za koga zanimive (ali pa bi jih tudi jaz kdaj želela ponovno prebrati) pa je izginilo skupaj s storyji, ki potečejo po enem dnevu. Bom poskusila ohranjati navado zapisovanja takšnih stvari na blog, saj je tukaj najbolj pregledno in s pomočjo iskalnika tudi najbolj enostavno poiskati, kar koga zanima. Delila bom kakšne utrinke iz naših življenj in stvari, s katerimi se trenutno ukvarjam, aktualne teme, vsebino, ki sem jo v tistem mesecu brala, poslušala in /ali gledala ipd. Ne bom delila vseh knjig in vsebin, ampak tiste, ki so mi bile najbolj všeč in bi jih priporočala naprej.

Začetek meseca maja je zaznamoval tragičen dogodek v Beogradu, zato je veliko mojega razmišljanja šlo v to smer. Kako lahko pomagamo našim otrokom? Kako lahko takšne situacije preprečimo? Kako jih naj zavarujemo? Kako jih naj vzgajamo in opremimo za življenje v tem norem svetu? Tukaj ne gre za to, da je to moj otrok in tisto tvoj otrok. To so NAŠI otroci.

Delim misel Sebastjana Kristoviča, ki jo je zapisal za Družino. Naslov prispevka, ki je bil objavljen, kot komentar na tragičen dogodek v Beogradu je Agresivni otroci – simptom bolne družbe: “Vzgojno-izobraževalni sistem smo zreducirali na pomnenje, kjer štejejo samo točke in šolski uspeh. Ob tem pa smo “pozabili” na zadovoljstvo otrok, srečo, dobro počutje in duševno zdravje naših otrok. Pedagoškim delavcem je bila odvzeta strokovna avtonomija, integriteta in pedagoško dostojanstvo. Zaradi česar imajo praktično zvezane roke, kar se tiče vzgojnih ravnanj. V šoli ima večjo avtoriteto in moč starš kot pa pedagoški delavec, torej stroka. Tako vzgajan otrok seveda ne more razviti etične zavesti, ker je osredotočen samo nase. Zato so ta dejanja agresije dejanja otroških sociopatov in ne psihopatov, ker je pri prvih vzrok za nastanek predvsem vzgoja ter negativni družbeni dejavniki in ne toliko genska zasnova.”

Nekoliko povezano s tem, sem ta mesec zapisala tudi nekaj svojih predlogov, kaj lahko naredimo za otroke, da jih razbremenimo pritiskov ob koncu šolskega leta in jim pokažemo, da jih imamo radi ne glede na šolski uspeh:

  • Objemimo svojega otroka in mu povejmo, da ga imamo radi (brez posebnega razloga).
  • Vzemimo si pol ure zanj in za skupno aktivnost. Gremo na sprehod, se igramo z njim kakšno igro, gremo na igrišče in z njim mečemo na koš, pospravljajmo kaj skupaj in se zraven pogovarjajmo ipd.
  • Vzemimo si en dan (ali več) in šole sploh ne omenjajmo. Ne sprašujmo o domačih nalogah, o ocenah, o ničemer, ampak samo pustimo malo to temo na strani.
  • Pohvalimo otroka za nekaj kar ni vezano na šolo. Pohvalimo lahko, kako je lepo postlal svojo posteljo, kako je prijazno pomagal mlajšemu bratcu obuti čevlje, pohvalimo lahko kakšno njegovo lastnost, recimo iznajdljivost, ustvarjalnost, radovednost, nekaj, kar pri njem občudujemo in mu pokažimo, da je za nas vreden ne glede na šolski uspeh.
  • Kljub vsemu temu vztrajajmo, da se potrudi po svojih najboljših močeh, a z razumevanjem, da morda ni otrok, ki bo imel same petke, kar pa ne pomeni, da se ne trudi, da mu šola ni pomembna ali da v življenju ne bo uspešen.

Poslušala sem: The Diary Of A CEO: Simon Sinek: Opens up about his struggle with loneliness, love and dating. Ta epizoda je veliko več, kot je prepoznati v naslovu. Govori o duševnem zdravju, o tem, kako moramo pomagati tudi drugim in ne samo sebi ter da potrebujemo več knjig in vsebine na to temo (help others vs. self help), o prijateljstvu, o tem, da naj nikoli ne jočemo sami, o držanju prostora za druge in ne takoj poskušati reševati stvari za njih itd. Zelo priporočam.

Brala sem: Jesper Juul: Družine z najstniki. Ko vzgoja odpove.

Gledala sem: Po tem, ko sem zaključila s serijo The last of us, ki mi je bila zelo všeč, sem šla malenkost nazaj v preteklost in začela z gledanjem dveh različnih serij, ki pa imata vendarle nekaj skupnega. Prej ju nikoli nisem gledala, zdaj pa zelo uživam. You rang, M’lord? me nasmeji, ob Downton Abbey pa še kaj razmišljam zraven.

Jedla sem: Bila sem na predstavitvi prve brezmesne Poli na osnovi grahovih beljakovin, Perutnine Ptuj. Naj povem, da je dobrega okusa, ki čisto nič ne spominja na grah in tudi ne bi uganila, da ni narejena iz mesa. Zelo dober nadomestek za meso, tudi po sestavi in dober vir beljakovin. Bom zagotovo vključila tudi v naš jedilnik, da ne bo vedno sendvič s “klasično” Poli.

 

Zelo zanimiva izkušnja, saj smo se po predstavitvi Perutnine Ptuj odpravili po Ptuju in sem bila turistka v domačem mestu, kar je zelo lepa izkušnja. Čeprav tukaj živim, sem tudi jaz izvedela in doživela veliko novega, kar mogoče med vsakodnevnim hitenjem čez mesto nikoli ne bi. Kar je domače, je včasih čisto preveč samoumevno in mimogrede. Dan smo zaključili v Hotelu Primus ob dobri hrani in pijači. Ta naš Ptuj resnično priporočam vsem.

Z ljubeznijo, Mama.

 

X