Ker se starši včasih soočamo z vzgojnimi izzivi, ki jih lahko rešijo samo izkušnje, sem se odločila, da bom vsaki teden na Instagramu objavila en vzgojni izziv, na katerega bomo odgovarjali s svojimi primeri iz prakse. Tokrat so bila na vrsti vsa vprašanja v povezavi s spanjem. Glede na količino vprašanj, ki so se glasila: “Kako naučiti otroka, da spi v svoji sobi?”, “Kako otroka umiriti pred spanjem?”, “Kako otroka zvečer uspavati?” ipd., bi rekla, da je to izziv, ki vas najbolj obremenjuje. To je seveda logično, kajti če otroci ne spijo dobro, potem tudi mi ne spimo dobro, kar povzroča razdražljivost in nerazpoloženost na vseh področjih in to je res naporno. Plus tega smo starši zvečer tako utrujeni, da je normalno, da si želimo, da bi otrok zaspal brez težav in v nekem doslednem času. Mislim, da ne zahtevamo preveč, je pa res, da ni vedno tako preprosto. Veliko je odvisno od posameznega otroka, od rutine, načina življenja, od raznih zunanjih dejavnikov (bolezen, okolje, dražljaji, ki jih je otrok prejel čez dan in dogodki, ki jih je doživel, vzdušje doma, počutje starša, ki otroka uspava…) ipd. Pri dojenčkih in majhnih otrocih moramo razumeti, da je njihov spanec drugačen, da se ponoči večkrat prebudijo, da potrebujejo bližino, da je spanec nekaj, kar se normalizira čez čas, skozi leta. Je torej malo bolj kompleksno, kot se sliši, tako da imejmo to v mislih (govorim na podlagi izkušenj in literature, ki sem jo prebrala, žal pa nimam strokovne podlage). Zelo dober članek o tej temi je napisala Adrijana, ki ustvarja Life props blog in ima naslov Prespana noč. Priporočam branje.
Odgovori:
“Vsi slej ko prej začnejo spat. Zbujal se je 15 mesecev vsakič po nkrat, sedaj pa kr naenkrat lepo spi.”
“Spi super, v posteljo gre s prepiri. Izziv? Ostati mirna. Z jezo je itak samo slabše.”
“Ugasnemo TV in luči, da se umirita, v postelji preberemo pravljico ali pa zapojemo za lahko noč.”
“Pri nas nič ne pomaga, da bi spala. Obupani smo. In postarani. Pri sinu je šlo gladko, mala pa je neuničljiva.”
“Mi spimo skupaj v eni postelji. In nam pač to odgovarja. Vsak starš si mora svoje meje postaviti.”
“Vsak otrok je drugačen. Še dojenčki sem opazila bolje spijov svojih sobicah, kasneje pa odvisno, pogovorite se z njimi.”
“Dajmo otrokom bližino, če jo potrebujejo, četudi je to spanje z njimi. Prehitro odrastejo.”
“Od rojstva spi v svoji sobi in svoji postelji. Sprva je bilo naporno ponoči po x krat tja in nazaj. Ampak sem mnenja, da vsak rabi svoj mir pri spanju. Od 7 meseca dalje spimo po 12 do 13 ur v kosu brez zbujanja.”
“Ko bo, bo…sam upam, da se men ne sfuzla prej…”
“Redni in kvalitetni počitki čez dan. Potem se zvečer lažje zaspi in uspava. Vsaj po mojih izkušnjah.”
Kaj lahko torej izluščimo iz vseh teh izkušenj?
- Zelo pomembno je, da že od faze dojenčka vztrajamo pri enaki oz. podobni večerni rutini in uri za spanje, na katero je otroka seveda potrebno navaditi, zato potrebujemo čas in potrpežljivost (Ker dojenčki načeloma še ne spijo celo noč in moramo vztrajati z “normalno” uro za spanje, čeprav se nam morda prvič prebudijo že ob enajstih).
- Da ostanemo mirni tudi takrat, ko je uspavanje težko in takrat, ko je nočnega zbujanja več. Dobro je, da se starša vsaj pri uspavanju izmenjujeta, če že morda pri nočnem bujenju ni možno, ker se otrok doji ali kaj podobnega.
- Način uspavanja morda niti ni toliko pomemben. Jaz sem določeno obdobje vse svoje otroke uspavala na prsih ali v naročju, potem tudi z držanjem za rok in bližino, s šuškanjem, pa to zdaj ne pomeni, da še vedno zaspijo na prsih, haha. Res je pomembno, da vsaka družina najde svoj način uspavanja in spanja.
- Otroci so si med seboj različni.
- Ne imejmo prevelikih pričakovanj, glede spanja dojenčkov in otrok, ampak se izobrazimo o tej temi in postavimo razumne meje (Npr.: če pri določeni starosti ocenimo, da je otrok zrel za spanje v svoji postelji, v svoji sobi, potem ga, če se ponoči zbudi in pride v posteljo k nam, pocartajmo in pospremimo nazaj.)
- Pomemben je tudi kvaliteten dnevni počitek.
- Kar pa se meni zdi najbolj pomembno, pa je, da ne poskušamo ničesar na silo. Če ima otrok občutek, da ga na silo odrivamo od sebe, da je prikrajšan za bližino, ljubezen in varnost, potem mu s tem lahko povzročimo veliko škode. Dajmo prisluhnit svojim otročkom. Zakaj se ponoči zbujajo? Zakaj želijo spati z nami? Zakaj potrebujejo našo bližino? Kaj jim sporočamo s tem, če jih na silo odrinemo nazaj v svojo sobo? Se lahko stvari naredijo drugače? Nežno in počasi?
Moje prejšnje objave na temo spanja in večerne rutine: Uspavanje in spanje treh otrok v isti sobi, Nočno spanje dojenčka in mamice, Dnevni počitek, Odgovori na najpogostejša vprašanja o spanju, Večerna rutina.
Z ljubeznijo, Mama.