(ne)realna pričakovanja

(ne)realna pričakovanja

Preden sem postala mama, sem bila polna pričakovanj. Pričakovala sem svojo majhno štručko, si predstavljala življenje z njo, v mislih že načrtovala naše dneve, ogromno pričakovala tudi od partnerja in sebe ter od otroka. V zadnjih letih materinstva ugotavljam, da je bilo veliko teh pričakovanj nerealnih. Podoba tega, kakšen bi otrok moral biti, je večinoma zelo nerealna in postavljala starše in otroke pred težko nalogo. Starši se ves čas trudimo, da bi naš otrok ustrezal vsem merilom družbe, otroci pa morajo tem pritiskom slediti, čeprav so samo otroci.

Od njih pričakujemo, da nas bodo “ubogali” že od zgodnje starosti naprej, da nas bodo poslušali na prvo besedo (čeprav so tega dejansko sposobni šele okoli šestega leta starosti in po tem), da bodo vedno vedeli, kdaj lahko jejo s priborom in kdaj lahko hrano primejo v roke, da ne bodo nikoli imeli čustvenih izpadov, da se bodo z nami pogovarjali “po odraslo” in razumeli, kaj jim želimo dopovedati, da bodo v družbi govorili tiho in mirno sedeli za mizo, da se ne bodo umazali in še in še. Res bi lahko pisala v nedogled. Ko se spomnim, da sem od Aljaža pričakovala, da bo že kot novorojenček spal v svoji posteljici, mi gre kar na smeh. V bistvu znajo otroci kar hitro pokazati, kaj je realno in kaj ne, samo prisluhniti jim moramo. Tukaj naj omenim, da sem resnično vesela za vse, ki že od rojstva spijo celo noč, v svojih posteljicah, in so na splošno zelo mirni in ubogljivi. Super, res krasno! Ampak v naravi otroka je, da je živahen, razigran, da raziskuje, se umaže in postavlja na tisoče vprašanj ter nas živcira, hihi. Ob pogovoru s prijateljicami, smo večkrat prišle na temo vzgoje in na to, kako otroka vzgojiti, ne da bi pri tem “zlomil” njegov karakter, oziroma vplival na njega do te mere, da bi prenehal biti radoveden, sproščen in navihan. Veste, kaj mislim? Kako znižati pričakovanja in hkrati ne znižati postavljene meje? Odkar sem znižala pričakovanja, sem veliko srečnejša in tudi bolj umirjena ter potrpežljiva. To, da svojih otrok ne dojemem kot pomanjšanih odraslih, je v bistvu kar težko in še vedno se moram opomniti na to, da so majhni (pričakovanja morajo biti skladna s starostjo, seveda), a deluje. Še vedno iščem ravnotežje med realno postavljenimi mejami ter pravili, ki jim otroci morajo slediti in svojimi (včasih nerealnimi) pričakovanji (ali celo pričakovanji družbe, ljudi okoli mene). Otroci so pač glasni in polni energije, ki jo nekje morajo porabiti. Rojeni so za gibanje in raziskovanje okolice ter se pri tem velikokrat umažejo. Svet spoznavajo z vsemi čutili in včasih jim je težko sprocesirati vse, kar se okoli njih dogaja, zato imajo takšne in drugačne izpade. S tem se moramo znati spoprijeti tudi starši, hkrati pa je dobro, da imamo v mislih, da si nista niti dva otroka med seboj enaka in da je vsak nekaj posebnega.

Še vedno mislim, da otroci potrebujejo (strogo) vzgojo, trdno postavljene meje in odrasle, ki jih razumejo, spoštujejo, jih imajo radi in jih usmerjajo na pravo pot. Še vedno mislim, da morajo upoštevati pravila lepega vedenja za mizo, uporabljati vljudne besede, spoštovati starejše, pospravljati svoje igrače in hoditi spat ob primerni uri, a to ni vse, kar morajo. Morajo se tudi veliko gibati, tekati in plezati. Morajo biti glasni, včasih kaj zakričati, se med seboj skregati in morda celo stepsti. Morajo se valjati po travi, skakati po lužah, se umazati in zmočiti (in potem tudi preobleči v suha oblačila, hihi). Toliko enih stvari se MORAJO naučiti, doživeti in izkusiti. Dajmo jim čas, da te stvari osvojijo in jim pustimo OTROŠTVO.

Z ljubeznijo, Mama.

X