Ali sploh kaj delam prav? (O mamini krivdi in slabi vesti)

Ali sploh kaj delam prav? (O mamini krivdi in slabi vesti)

Zvečer, ko otroci zaspijo in postorim vse, kar moram (oziroma približno 70 odstotkov tega, preden enostavno ne zmorem več in pristanem na kavču ter počasi zaspim), imam še ravno nekaj trenutkov, da pobrskam po telefonu, pogledam fotografije preteklega dne in razmislim o tem, kaj je bilo lepo in kaj malo manj. V misli se mi takoj prikradejo različne situacije dneva ter slaba vest. Razmišljati začnem o tem, kaj sem naredila narobe, kje bi lahko reagirala drugače in kako, kaj sem postorila in kaj mi je ostalo za naslednji dan in nekaj malega tudi o tem, kaj je bilo v redu in o stvareh, za katere sem še posebej hvaležna. V bistvu sem vedno znova presenečena, kako močno se moram truditi, da pozitivne misli prevladajo nad negativnimi mislimi in občutki. Odkar sem mama ne mine dan, da ne bi občutila tono krivde in slabe vesti. Sem optimist in vedno iščem razloge za srečo in veselje, a je včasih presneto težko. Velikokrat se vprašam: “Ali sploh kaj delam prav?”.

Mamina krivda je res ena taka čudna reč. Mame se čutimo krive za vsako najmanjšo stvar v življenju naših otrok (tudi njihove dosežke si znamo lastiti, hihi). Krivo se počutimo, če naši otroci veliko jokajo, če pojejo preveč ali premalo in so izbirčni, če padejo in se poškodujejo, če se udarijo v rob mize, če izgovorijo kakšno grdo besedo, se s kom sprejo, če imajo težave v šoli in dobijo slabo oceno, če nimajo pravih prijateljev in še in še. Večkrat v mislih ponavljam različne scenarije in se sprašujem, kaj bi lahko tisti dan naredila za to, da se moj otrok ne bi opekel na štedilniku, na primer. Lahko bi ga poslala iz kuhinje in večerjo skuhala sama. Lahko bi bila še bolj pozorna, ga ves čas opominjala, ga držala za roke in res pazila, da ne bi prišel preblizu. No ja, če ga dobro pogledam, vidim, da mu manjša opeklina ni vzela volje do dela. Voljo bi mu vzelo, če bi ga odrinila iz situacije in ves čas opozarjala, namesto, da bi okolje prilagodila njemu in zamižala ob občasni nesreči, ki je dejansko res samo to. Nesreča. Enako velja pri drugih podobnih scenarijih. Lahko se še tako trudimo, sledimo vsem navodilom iz priročnikov o negi in vzgoji, nasvetom izkušenih mam in strokovnjakov, pazimo in že vnaprej razmišljamo o možnih scenarijih, a vsega ne bomo mogle nadzorovati in predvideti. Dogajale se bodo takšne in drugačne stvari, ki pa niso nujno naša krivda. Čeprav si vse mame želimo, da bi naši otroci odrasli brez bolečin, težav in ovir, je to nemogoče. Tudi kot odrasli ljudje se bodo srečevali s težavami. Nekatere bodo naša krivda, spet druge ne. Ves čas dvomiti v svoja dejanja in način vzgoje, tukaj ne bodo pomagala. O slabi vesti pa najraje ne bi. Jo imam ves čas, haha. Ravnokar pišem objavo, namesto, da bi pomila posodo, ki je ostala od večerje. Joj, grozna sem in ja, imam slabo vest. Otroke je uspaval Tomi, zato, da sem si jaz lahko umila glavo. Ampak joj, a ne morem drugič počakati še pol ure, jih najprej uspavati in se potem odpraviti pod tuš? Pa še glas sem povzdignila nad Zaro, ker ni želela pospraviti svojih igračk. Ahhh, naslednjič moram raje naprej globoko vdihniti in nato reagirati bolj mirno. Le kaj me je pičilo? Jutri bom šla s prijateljico na kavo in ji vse povedala. Ampak čakaj, v bistvu bi mogla z otroki na vrt. Obljubila sem jim, da mi bodo lahko pomagali pri sajenju sadik. Ja nič, kava bo že počakala. In potem si vzamem nekaj minut, da preverim vse novice na družabnih omrežjih. Na Facebook-u naletim na več različnih objav v skupinah, kjer mamice iščemo nasvete in izmenjujemo mnenje. Začnem brati. Pa saj ničesar ne naredim prav! Dokler nisem začela brati, se mi še ni zdelo tako grozno, ampak zdaj pa imam res slabo vest. Jakob še ne kobaca in po prebranem takoj sklepam, da sem pa morda le kriva jaz, ker nimam toliko časa, da bi ga spodbujala in se osredotočila samo nanj in njegov razvoj. Ja, zakaj pa imam tri otroke?! Sama sem tako želela! Potem berem o tem, kdaj je pravi čas za v vrtec. Mogoče nikoli. V vrtec gre? Že? To sigurno ne bo dobro! Morda bi bil raje še kakšno leto pri babicah. Ampak potem bi za kosilo najbrž imel čokolado. Čakaj zdaj. Kaj je hujše? Čokolada ali vrtec? Hmmm, mogoče ostane kar doma. Tako bo najbolj varno. In berem naprej. Ni v redu, če otrok je samo bio hrano in spet ni v redu, če poje tudi kaj, kar ni bio. Enako je pri vseh pripomočkih za dojenčke in otroke, pri navajanju na kahlico, pri uporabi nagrad in kazni, pri igri z otroki, ker včasih se z njimi ukvarjamo preveč in spet drugič premalo itd. Po vsem tem se počutim še slabše. Zakaj je to potrebno? Zakaj vedno iščemo napake in obtožujemo sebe ter druge, namesto, da bi iskali podporo in se spodbujali? Zakaj sem tako stroga do sebe?

Ne razumite me narobe. Vzgojo otrok jemljem zelo resno, upoštevam vse splošne smernice in z veseljem svetujem in govorim o svojih izkušnjah in prepričanjih s tistimi, ki me po tem povprašajo. Tudi jaz kdaj prosim za nasvet. Moja mama bi rekla, da velikokrat kompliciram in da si stvari otežujem, a jaz pač delam tako, kot verjamem, da je prav. Nisem popolna in delam napake, a se trudim. Absolutno sem za, da je potrebno vzgajati najbolje, kot v danem trenutku zmoremo in lahko, ampak… Mojih sto odstotkov danes morda ne bo enako mojim stotim odstotkom iz prejšnjega tedna in stotim odstotkom moje sosede, a vse smo dobre mame. Ni prav, da naš “najbolje, kot v danem trenutku zmoremo” ni nikoli dovolj dober za družbo, v kateri živimo. Pravijo, da vsaka mama naredi najbolje za svojega otroka. No, morda vsaka ravno ne, so žalostne izjeme (in veliko različnih razlogov za to; o tem kdaj v prihodnje), a veliko nas je takih, ki se trudimo in, ki želimo druga drugo spodbujati na lep način ter materinstvo doživljati sproščeno ter umirjeno. Pa saj je življenje z otroki že tako ali tako dovolj kaotično, kajne?! Moj blog je nastal iz želje po tem, da bi bile mamicam na voljo uporabne vsebine in izkušnje iz prve roke. Nekaj, kar deluje pri nas, morda ne bo delovalo pri vas in se vam bo zdelo popolnoma nesmiselno, a tukaj je, za tiste, ki to potrebujejo. Nevsiljivo, pristno, iskreno in pozitivno. Odkar dneve zaključujem s pisanjem o naših lepih trenutkih in objavo fotografij, ki me osrečujejo, pride moč za vsakodnevne starševske izzive sama od sebe in počutim se bolje. Morda pa nekaj le počnem prav, hihi.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X