Hvaležnost in čuječnost.

Hvaležnost in čuječnost.

Nedelja je dan za družino in prijatelje, zato sem danes razmišljala o ljubezni, hvaležnosti in čuječnosti. Že kar nekaj let je od tega, ko sem brala knjigo (takrat veliko uspešnico) Rhonde Byrne: Skrivnost, ki razkriva zakon privlačnosti in načine, kako v življenje pritegnemo stvari, ki si jih želimo. Knjiga je definitivno spremenila moj pogled na nekatere stvari in čeprav se sliši osladno, sem iz nje potegnila tisto, kar se mi je zdelo najboljše in najbolj primerno zame ter to začela uporabljati v vsakodnevnem življenju. Seveda ti takšne stvari ne uspejo kar čez noč, potreben je miselni premik ter veliko vaje in zavednega delovanja, a se da in takrat deluje. Zagotovo je nekaj na tem, da se naše misli, prepričanja in čustva manifestirajo v realnem življenju in tudi to je eden od razlogov, zakaj se vedno trudim razmišljati in delati pozitivno, zakaj v vsaki težki situaciji iščem dobro plat, zakaj stvari počnem zavedno in si vzamem čas za malenkosti, ki mi veliko pomenijo in mi dvigujejo razpoloženje ter me polnijo s pozitivno energijo, zakaj nerada poslušam slabe novice, nepomembne govorice, ne gledam poročil in ne maram biti v bližini ljudi, ki jamrajo, predvsem pa je to razlog, zakaj se vsaki dan spomnim na stvari in ljudi, za katere sem hvaležna.

Občutek hvaležnosti ima lahko neverjetno moč. Verjamem, da v naša življenja prinaša zadovoljstvo, srečo, ljubezen in pozitivo. V mojem življenju ima posebno mesto in ne mine dan, ko si ne bi v mislih izrekla ali pa zapisala vsaj nekaj stvari, za katere sem hvaležna. In ne samo, da to izrečem ali zapišem, ampak to resnično začutim. Zjutraj, ko se zbudim, najprej dvignem rolete, globoko vdihnem in na svojem obrazu začutim prve sončne žarke, potem pa ponavadi takoj pristavim vodo za kavo in zraven razlagam otrokom o tem, kako lepo jutro je in da bo zagotovo lep dan, za kar smo lahko neizmerno hvaležni. Zadnje čase sem začela uživati tudi v deževnih dneh, ki mi prej nikoli niso dišali. Mogoče sem končno prišla v obdobje življenja, ko začenjam razumeti, zakaj obstajajo nasprotja. Zakaj mora nekatere dni sijati sonce in druge dni deževati. Zakaj obstajata tako poletje, kot tudi zima. Zakaj je nujno, da je enkrat mlaj in drugič polna luna. Zakaj je čisto v redu, če smo v nekaterih trenutkih veseli, spet v drugih pa nerazpoloženi in slabše volje. Kadar dežuje vzdihujem od hvaležnosti, ker to pomeni nekoliko bolj umirjeni tempo, več ležanja, stiskanja na kavču in branja knjig, pa tudi za pisanje blog objav je to idealno vreme. Velikokrat hodim gor in dol po stanovanju in samo opazujem ter sem hvaležna za to, da imamo topel in varen dom. Prostor, ki je samo naš in smo si ga uredili po svoje. Imamo avto in kadarkoli se lahko odpravimo na izlet, na obisk, po opravkih. Vse imamo na dosegu in nič nam ne manjka. Hvaležna sem za hrano, ki jo jemo, za odejo, ki nas greje in za knjige, ki nam krajšajo mrzle večere. Največjo hvaležnost tega sveta občutim, ko opazujem svoje tri otroke, kako se zdravi, dobro razpoloženi, igrivi in nagajivi vrtijo okoli mene. V takšnih trenutkih kar vdihujem srečo in te občutke si želim za vedno zapomniti. Velikokrat jih ravno v takšnih trenutkih fotografiram. Ko jih gledam, kako skupaj sedijo za mizo in rišejo, kako tekajo in se lovijo na dvorišču, kako sodelujejo pri kakšni aktivnosti (pa četudi ponavadi vodi v prepir), bi najraje zamrznila čas in ostala v tistem trenutku. To je sreča. To je hvaležnost. Ah, pa kaj vas bom dolgočasila s stvarmi, za katere sem hvaležna. V čisto vsaki stvari in življenjski situaciji je nekaj, za kar smo lahko hvaležni. Ničesar več ne jemljem za samoumevno. Po vsem, kar sem v življenju doživela in po vsem, kar so doživeli moji bližnji, sem prepričana, da je življenje veliko prekratko za to, da bi svoj čas namenjali za napačne stvari, za stvari, ki nas razžalostijo in nam jemljejo energijo, za ljudi, ki nas ne spoštujejo in delajo proti nam, namesto z nami, za dogodke, ki nam jemljejo dragoceni čas, pa nam hkrati ničesar ne nudijo v zameno, nobene izkušnje, nobenega znanja ali dobre energije, samo praznino. Življenje je prekratko za to, da bi ves čas samo hiteli, brez da bi se sploh zavedali kaj počnemo. Kolikokrat počnete vsaj tri stvari hkrati? Kolikokrat stvari počnete avtomatsko, nezavedno? Kolikokrat, namesto, da bi uživali v skodelici jutranje kave, že takrat razmišljate o tem, kaj vse morate tisti dan narediti? Življenje je prekratko za to, da ne bi okušali hrane, ki jo jemo in kave, ki je sinonim za naših pet minut miru (pa še takrat se obremenjujemo s stvarmi, na katere v tistem trenutku sploh ne moremo vplivati?!). Kolikokrat samo jeste, brez da bi zraven še kaj brali, tipkali na telefon, se pogovarjali po telefonu, gledali televizijo ipd.? Kolikokrat na dan objamete svoje bližnje? Življenje je veliko prekratko za to, da nekomu ne bi povedali, da ga imate radi in mu to tudi pokazali. Kolikokrat nekomu rečete, da nimate časa? Kolikokrat si sploh vzamete čas za bližnje? Kolikokrat si vzamete čas zase? Imejte se radi. Sebe in druge. Če ste za nekaj in nekoga hvaležni, povejte. Občutite. Takšni občutki se lahko potem samo še množijo in širijo.

Jutri bom spila svojo kavo v miru. Brez rokovnika, računalnika in telefona, ki bi me opominjali na to, kaj vse moram še postoriti. Namesto tega bom raje začutila aromo kave, njeno toploto in ob tem gledala čez okno, opazovala jutranje sonce in poslušala ptice. Jutri bom opazila spreminjajoče se barve listov na drevju, slišala bom jesenski veter, ki na tla meče zrele kostanje in občutila resnično hvaležnost za življenje, ki mi vse to omogoča doživeti in občutiti. Ne bom hitela in pozabila na malico. Raje bom poklicala prijateljico, ki je že dolgo nisem videla, da bova malico pojedli skupaj. Namesto, da bi po službi hitela še v trgovino ali rekla “ja” opravku, ki sploh ni nujen, bom šla raje hitreje po otroke v vrtec in šolo ter preživela nekaj več časa z njimi. Prisotna bom. Tukaj in zdaj. In pa hvaležna, seveda. Naj bo to opomnik tako zame, kot za vas, da si velik del življenja pa le oblikujemo sami in da v veliki meri vplivamo na to, kako in s kom ga bomo preživeli. To je moja realnost in nikomur ne bom dovolila, da mi jo popači.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X