Gledam starejše fotografije svojih otrok in se čudim temu, kako hitro rastejo. Aljaž hodi že v 3. razred, Zara v 2. razred, Jakob v največjo skupino v vrtcu, jaz pa imam občutek, da so vsa ta leta minila v hipu. Razmišljam o tem, kaj vse smo skupaj preživeli, katere razvojne faze so že prestali, kaj vse so se v teh letih naučili in kako samostojni so postali. Toliko mejnikov, lepih in težkih trenutkov, toliko truda in veselja ter smeha, pa tudi joka in skrbi. Neverjetno, kako mine čas. Ob razmišljanju me je zadelo. Se sploh zavedamo, kako zelo ob vsem tem zraste mama? Veliko govorimo o rasti in razvoju otrok, manj o tem, da se ob rojstvu otroka rodi tudi mama. Ženska v povsem drugačni vlogi. In da potem rastemo skupaj. Pa se zavedamo, kako pomembno vlogo opravljamo? Koliko nas otroci naučijo in kako nas materinstvo spremeni?
Če pogledam nazaj, lahko z lahkoto rečem, da sem bila pred devetimi leti popolnoma druga ženska kot sem danes. To je seveda razumljivo in pričakovano. Skozi življenje rastemo, se učimo, padamo in se pobiramo, napredujemo in se razvijamo. Veliko je izkušenj, ki so me česa naučile, a nobena se ne more primerjati z izkušnjo materinstva. Gre za prelomnico, ki me je zaznamovala na drugačen način. Veliko bolj sem se začela zavedati svojo ženskosti, energije in moči, ki jo ima ženska v sebi, da lahko na svet spravi majceno živo bitje. Kar naenkrat sem se počutila veliko bolj povezana z naravo. Težko razložim, ampak kar naenkrat se mi je čisto vse okoli sebe, zdelo kot čudež. Kmalu sem znala bolje prisluhniti svojemu telesu, saj sem ga spoznavala na čisto drugačen način kot doslej. Prebudila se mi je intuicija, ki je pred tem nisem čutila tako močno, niti je nisem velikokrat poslušala. Z otrokom sem se povezovala na načine, o katerih sem prej samo brala ali slišala. Ne samo, da sem se zelo hitro naučila vse o negi dojenčka, da zdaj poznam na pamet vse otroške bolezni in njihove simptome, da poznam vse možne različne vzgojne stile, ki jih celo nekako uspem pokombinirati med seboj, da poznam vse trike o tem, kako potolažiti otroka, da vem, katere aktivnosti za otroka so primerne ob kateri starosti, da poznam celo nekaj psihologije otroka in skoraj vse o razvojnih fazah, skozi katere gre otrok in še sto nekih drugih stvari, ki jih moraš kot mama vedeti, ampak zdaj vem tudi veliko več o sebi in življenju.
Vem, kaj je v življenju resnično pomembno in da imam vse, kar potrebujem. Naučila sem se zares opazovati in poslušati drugo človeško bitje ter se odzivati na njegove potrebe. Moje prioritete so se spremenile. Postala sem bolj samozavestna, odločna, potrpežljiva, prilagodljiva in odprta. Na neki način sem bolj mila, a hkrati bolj bojevita in zaščitniška. Naučila sem se, kje so moje osebne meje in kako jih postavim. Čeprav večino časa skrbim za druge, sem se preko tega odnosa naučila tudi bolje skrbeti zase. Veliko več se smejem, tudi v težkih trenutkih, in veliko bolj se zavedam pomena zdajšnjega trenutka. Vse, kar šteje, je tukaj in zdaj. Ker otroci zrastejo, ker je življenje nepredvidljivo, ker smo minljivi in ker nam nič ne bi smelo biti samoumevno. Tudi to, kako zelo smo v življenju zrastli in kako zelo smo vplivali na življenja ljudi okoli sebe, ne.
Ne gre se za to, da bi materinstvo postavljali na piedestal, ampak zato, da bi se začeli zavedati tega, kako pomembna je materinska vloga, kako močno te spremeni in kako te ves čas izziva, da napreduješ in izpolniš svoj potencial, zato da bi lahko po najboljših močeh opravljala svoje poslanstvo. Zame je ta izkušnja pomenila veliko preobrazbo. Materinstvo ni spremenilo samo mojega telesa, temveč tudi moj um in duh in verjamem, da se tako počuti tudi marsikatera izmed vas, ki to bere, četudi se tega prej morda ni zavedala, ker se v naši družbi o materinstvu govori večinoma v nekem drugem kontekstu.
Z ljubeznijo, Mama.