Že velikokrat sem razmišljala, kako bi neke teme in vsebino, ki jo delim na Instagramu ohranila v malo bolj pregledni obliki. Nekaj stvari je shranjenih v “highlights”, veliko stvari, ki pa bi bile morda za koga zanimive (ali pa bi jih tudi jaz kdaj želela ponovno prebrati) pa je izginilo skupaj s storyji, ki potečejo po enem dnevu. Bom poskusila ohranjati navado zapisovanja takšnih stvari na blog, saj je tukaj najbolj pregledno in s pomočjo iskalnika tudi najbolj enostavno poiskati, kar koga zanima. Delila bom kakšne utrinke iz naših življenj in stvari, s katerimi se trenutno ukvarjam, aktualne teme, vsebino, ki sem jo v tistem mesecu brala, poslušala in /ali gledala ipd. Ne bom delila vseh knjig in vsebin, ampak tiste, ki so mi bile najbolj všeč in bi jih priporočala naprej.
Poslušala sem: Izpostavila bi dve podcast epizodi, ki ju priporočam. Podcast Lovim ravnotežje, epizodo 181: O izogibanju stereotipom v literaturi, ljubezni do branja, aktivnem državljanstvu in kako napišeš knjigo z Aljošo Harlamovim in pa podcast Aidea, epizoda 112: O avtomobilizmu, starševstvu in ustvarjanju s Cirilom Komotarjem. Poslušanje teh dveh epizod mi je ta mesec dalo največ nekih iztočnic za razmišljanje, pa tudi novih informacij in kimanja zadevam, s katerimi se strinjam
Gledala sem: Film Barbie. Meni je bil zelo všeč in ga definitivno priporočam. Niti približno ni plehek (in tudi ni za otroke!), nosi pomembno sporočilo, ob njem razmišljaš, se poistovetiš, se nasmejiš, sprostiš, imaš kak aha trenutek in po koncu se počutiš dobro (vsaj jaz, haha, baje se nekaterim zdi dolgočasen in preveč anti-men). Res bi izpostavila odličen humor. Meni je bil film zelo zabaven in hkrati precej globok za film o lutki.
Brala sem: Ivana Djilas: A si lahko vsaj enkrat tiho? Založba Goga pravi: “A si lahko vsaj enkrat tiho je svojevrstna avtobiografija Ivane Djilas, v kateri se prepletajo esejistične zgodbe in družinske fotografije, kot jih je v objektiv ujelo rahločutno oko Petra Uhana. Obenem pa je to življenjepis sveta, v katerem živimo, saj pisateljica resnične zgodbe, kot jih zna izpisati samo življenje, izkoristi za razmislek o najrazličnejših družbenih fenomenih. Ob dramaturško izbrušenem, s humorjem podloženem pisanju imamo občutek, kot bi s pisateljico na kavču v dnevni sobi debatirali o ženskah, emigrantih, državljanstvu, politiki, gledališču, starševstvu, otrocih, predsodkih, epidemiji, feminizmu, solzivcu, zlorabah, optimizmu, neuspehu in predvsem o pogumu. O tem, da ne smemo biti tiho in da je »nekatere stvari preprosto treba narediti, ker je tako prav. In ker jih nihče ne bo naredil namesto nas.” Se strinjam in bi dodala še to, da je njena knjiga Hiša, ena mojih najljubših, kar sem jih prebrala v zadnjih letih.
Avgusta so Slovenijo prizadele poplave in situacija je bila in še je zelo žalostna. Vsi, ki bi želeli pomagati, si lahko pogledate TUKAJ, kako lahko to naredite. Tukaj so zbrane vse informacije na eni strani, kar zelo koristi.
Drugače so pa mesec avgust zaznamovale priprave na šolo, nakupovanje šolskih potrebščin, ovijanje in označevanje zvezkov, delovnih zvezkov in drugih stvari v zadnjem trenutku (ups!) in skrbi, kako bomo vse skupaj zmogli, kako se naj organiziramo v tem šolskem letu, da bo vse skupaj čim bolj optimalno, odločanje o tem, katere aktivnosti bi otroci obiskovali, pogovor z otroki, kaj si želijo doseči v tem letu, kakšne so njihove želje in cilji ter kako jih bodo uresničili ipd. Vsekakor bo zanimivo in pestro šolsko leto in ker to pišem šele 8. septembra lahko že povem, da smo štartali bolje in bolj organizirano (predvsem otroci, ki so vsako leto bolj samostojni in odgovorni), kot sem pričakovala. Upam, da se nadaljuje v takšnem tempu in s toliko volje.
Vsem vam želim uspešno novo šolsko (in tudi vrtčevsko) leto!
Šolarčkov dnevnik si še vedno lahko izberete TUKAJ. (prva triada)
Z ljubeznijo, Mama.