Tokrat objavljam najpogostejša vprašanja in odgovore v povezavi z mojim osebnim in družinskim življenjem.

Zakaj se s partnerjem največkrat skregava? Kako pogosto? Kdo popusti? S Tomijem se ponavadi skregava zaradi kakšnih malenkosti, ki v bistvu sploh niso pomembne. Ponavadi sem jaz tista, ki me zmotijo kakšne nogavice na tleh ali pa pozabi na kakšno stvar, čeprav sem mu jo stokrat omenila. Njega zmotijo kakšne moje muhe in to, da rada kaj zakompliciram, ampak vse to je po moje čisto normalno. Skupaj sva že 13 let in do zdaj še ni bilo prepira, ki ga ne bi rešila. Ponavadi si najprej poveva vse, kar nama leži na duši, potem kuhava mulo in potem se pobotava. Oba znava popustiti in oba znava sklepati kompromise, kar pa je v zakonu nujno potrebno. Kadar se gre za vzgojo otrok, večkrat pride do kakšnega nesoglasja, ki ga nujno takoj predebatirava in to je zame tisti najtežji del, da najdeva neko skupno pot pri vzgoji, čeprav bi določene stvari naredila popolnoma drugače.

Koliko sva stara? Kdaj sva se poročila? Kdaj sva dobila Aljaža? Tomi je star 32 let, jaz pa 28 let. Skupaj sva že 13 let, tako da si lahko preračunate, kako mlada sva bila, ko sva se spoznala in zaljubila, hihi. Spoznala sva se v lokalu, kamor smo zahajali med srednjo šolo, in kljub temu, da nisva imela namena stopiti v kakšno resno zvezo, postala in ostala par sedem let, potem pa sva se poročila in dobila Aljaža. Jaz sem bila takrat stara 22 let, on pa 26 let.

Živite pri starših? Kako to funkcionira? Živimo v hiši njegovih staršev, v zgornjem nadstropju, v spodnjem nadstropju pa živi njegova mama. Veliko vprašanj dobim v povezavi s tem, kako se razumemo in kako to funkcionira. Zaenkrat zelo dobro, saj imamo ločeni vhod in ločeno gospodinjstvo, kar nam omogoče, da imamo vsak svoj mir. Moje mnenje je, da potrebujejo mlade družine za normalno funkcioniranje in vzgojo svoj prostor, prav tako pa so tudi dedki in babice upravičeni do tega, da živijo svoje življenje, ki se ne rabi vrteti samo okoli vnukov. Nisem tip človeka, ki bi pričakoval, da bodo babice čuvale svoje vnučke, prav tako pa nisem navajena prositi za pomoč (vem, to zna biti tudi zelo slaba lastnost), je pa vseeno luštno imeti nekoga blizu, za vsak slučaj. Velikokrat nam skuha kakšno juhico, pomaga pri likanju oblačil in nam posodi mleko, moko in kakšno drugo stvar, če ne utegnemo v trgovino in nam zmanjka, hihi. Seveda tudi mi njej kaj pomagamo, če to potrebuje.

Kako se soočate z alergijami? Dobila sem kar nekaj vprašanj v povezavi s tem, kako sem pri otrocih posumila na alergije in kako smo se s tem soočali. Pri Aljažu sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ugotovila, kaj je tisto, kar ga muči. Ves čas se mi je zdelo, da nekaj ni v redu, ker je veliko jokal, se zvijal (tudi ko je bil star že šest mesecev in več), imel občasne driske ipd. Takrat o alergijah nisem vedela dosti, pediatrinja pa mi pri pridobivanju informacij ni pomagala in je presodila, da Aljaž napotnice za alergologa ne potrebuje. Nekaj mesecev zatem sva se odločila za bioresonanco, ker se situacija ni izboljšala (takrat sem nekaj malega že sumila, katera hrana mu ne odgovarja in se ji izogibala). Tam je pokazalo laktozno intoleranco (lahko je pil mleko brez laktoze in jedel mlečne izdelke brez laktoze), alergijo na pšenico, določeno sadje, sladkor itd. Začel je z dieto in se je kar dolgo držal, medtem pa sva obiskovala terapije in situacija se je umirila ter izboljšala. Podobno je bilo pri Zari, le da je njej pokazalo preobčutljivost na določena žita in tudi pri njej je to izvenelo. Se pa živilom, ki so jima povzročali težave še vedno nekoliko izogibamo. Mleko, pšenica, oreščki in drugi močni alergeni so pri nas redko na jedilniku, jih pa uživata v vrtcu. Pri Jakobu je bilo zelo očitno, da mu neka hrana ne odgovarja, ker je imel že od rojstva močne krče, driske, zelen in smrdeč kakec, zvijal se je in jokal in bil vidno nerazpoložen. Sumila sem, da gre za alergijo na mleko in mlečne izdelke, kar se je potrdilo kasneje na bioresonaci (skupaj z nekaj drugimi alergijami), oba sva bila na dieti, kasneje tudi na alergoloških testih, ki pa alergij niso pokazali. Jakob zdaj uživa vso hrano, mleka in mlečnih izdelkov pa še ne (tudi tistih brez laktoze ne, saj ne gre za laktozno intoleranco) oz. jih počasi uvajamo in čakamo reakcijo (po navodilih zdravnice). O tej temi se da marsikaj napisati, a ker nisem strokovnjak in izhajam iz osebne izkušnje, težko kaj pametnega svetujem.

Kakšen je vaš odnos do tehnologije? Koliko jo uporabljata vidva in koliko otroci? Kako vama uspe otroke preusmeriti v druge dejavnosti? Tehnologija je nekaj, kar je v naši družini postranskega pomena. Zavedam se, da je tehnologija v današnjem času pomembna in koristna, a menim, da je pri uporabi potrebno veliko premišljenosti in zdrave pameti. Logično je, da oba z možem pri svojem delu uporabljava računalnik in telefon, se pa trudiva, da je uporaba omejena na čas, ko nisva z otroki. Skupnega časa je že tako malo in popolnoma nepotrebno se mi zdi, da bi v tistem času delala na računalniku, se pogovarjala po telefonu, objavljala na družbenih omrežjih itd. (to občasno naredim, a pazim, da je redko in zavestno odložim telefon, ga pustim v drugi sobi, v torbici, avtu...). Takšen zgled je dober tudi za otroke, saj nobeden od njih nikoli ne zahteva telefona ali tega da bi na njem igrali igrice (ali karkoli že pač drugi počnejo). Tega enostavno ne poznata in zato ju ni potrebno odmikati stran od tablic in telefonov. To ni za njiju in to je to. Tu in tam si skupaj pogledamo fotografije, kaj več pa ne. Risanke gledamo ob vikendih, zjutraj. Ponavadi na CD-ju občasno pa si pogledata(jo) živ žav. Televizije v bistvu drugače sploh ne gledamo in ni nikoli prižgana. Tako smo pač že od nekdaj navajeni in všeč mi je, da se našo družinsko življenje ne vrti okoli tehnologije, ampak smo večino časa zunaj, beremo knjige, zlagamo kocke, igramo družabne igre, skupaj kuhamo ali pa pač ne počnemo nič. Vem, da bo nekoliko drugače, ko bodo večji, ampak ravnotežje pri uporabi tehnologije bomo lovili še naprej in na takšen način, da bo to dobro za vse. In ne, ni me strah, da zaradi tega določenih stvari ne bi obvladala in ne bi bila računalniško pismena.

Koliko časa na dan ste skupaj in koliko časa vama vzame služba/posel? Skupaj smo zjutraj pred vrtcem, ko imamo kakšno uro ali dve pred odhodom. Takrat se večinoma urejamo, včasih pa se otroci že kaj igrajo in/berejo. Popoldan smo skupaj približno od treh do sedmih, ko se odpravimo v posteljo. Po Jakoba grem ponavadi okoli druge ure. Zaenkrat otroci še niso skupaj v vrtcu, zato mi nekaj časa vzame še vožnja do drugega vrtca in smo okoli pol treh, treh doma. Včasih se zgodi, da gre Tomi po Aljaža in Zaro, ker mu je iz službe to mimogrede in takrat so doma do štirih. Medtem midva z Jakobom že kaj pospraviva, greva po nakupih ali pa pripraviva malico. V vsakem primeru se mi zdi, da imamo kar veliko lepih skupnih trenutkov in da znamo te skupne urice kar dobro izkoristiti. Najbolj od vsega sem hvaležna za to, da imam delovnik, ki mi vse to omogoča. Pride kakšen dan, ko je potrebno kaj postoriti doma in se morajo otroci sami zamotiti oz. se vključijo v opravila, ampak večinoma pa imamo tudi čas za skupno igro, pogovor, kakšen obisk idr. Seveda se tudi drugače radi igrajo sami oz. med seboj, jim je pa všeč, če sva s Tomijem blizu.

Kako se otroci razumejo z babicami in kako pogosto so pri njih v varstvu?

Vsi trije otroci imajo zelo radi svoje babice (imajo tudi prababice in se tudi z njimi dobro razumejo) in gredo z veseljem k njim na obisk, pa tudi na kakšne počitnice tu in tam. Jakob sicer še ni bil v varstvu ali na počitnicah pri babicah (ko je bil še manjši dojenček, ga je enkrat ali dvakrat čuvala moja mama, ker sem šla k frizerju), ampak mislim, da bo kmalu čas tudi za to. Glede na to, da vsi trije hodijo v vrtec, ni potrebe po varstvu in babice obiščemo skupaj. To je recimo enkrat na teden, čeprav taščo, tako mimogrede, vidimo vsaki dan in je zato malo drugače.

Kako usklajuješ družinsko življenje, službo in gospodinjstvo?

O tej temi sem ravno včeraj pisala za portal Nosečka Mg. Moj prispevek si lahko prebereš TUKAJ. Kot sem zapisala, posvetim največ pozornosti načrtovanju in organizaciji, da lahko v kratkem času opravim čim več stvari, hkrati pa otroke vedno postavim na prvo mesto prioritet in se ne obremenjujem (oz. se vsaj skušam ne obremenjevati), če kakšen projekt ostane neizpeljan ali stanovanje razmetano.

Si po kakšni posebni metodi/principu urejala otroško sobo?

Otroška soba je edina soba v stanovanju, ki sem jo opremila čisto sama in pri kateri sem si lahko dala duška. Preostali del stanovanja je bil že vsaj delno opremljen, ko sem se priselila k Tomiju, tako da bi danes marsikaj opremila drugače, ampak ok. Zagotovo bom imela za to še čas in možnost, ko se bo kaj prenavljalo (ko otroci še malo zrastejo, ker zdaj res nima smisla). Ker je moj stil bolj minimalističen, sem tako opremila tudi sobico. Če mene vprašate, za to nimam posebnega občutka, me pa vseeno zelo veseli. Izbrala sem belo pohištvo, mu dodala nekaj barvnih dodatkov in vse razporedila tako, da je čimbolj funkcionalno, umirjeno in da ni prenatrpano. Brez kakšne posebne metode. Sem pa takšna, da zelo rada spreminjam postavitev pohištva, zato smo imeli že kar nekaj različnih variant z enakim pohištvom, hihi. Trenutna postavitev mi zelo ustreza, čeprav bo sobica tudi zdaj, na jesen, dobila nekaj osvežitve (kmalu na blogu).

Dobila sem tudi vprašanje o tem, kako izgleda naše stanovanje. V bistvu ste ga, po delčkih, že lahko videli na blogu. Ni nič kaj posebnega, je popolnoma prilagojeno otročkom in pogosto razmetano. Morda ga v prihodnje pokažem še kaj več.

Zakaj ne nosiš japonk?

To vprašanje me je pa res nasmejalo. Ja, res jih ne nosim in jih sploh ne maram. Pred leti sem jih nosila, moja noga pa se v njih ni nikoli dobro počutila. Ko sem odkrila ortopedske in ultra udobne Birkenstock natikače, jih nisem nikoli več obula in od takrat naprej nosim samo natikače in druge sandale. So mi veliko bolj udobne, lepše in jih lažje kombiniram k svojim oblačilom. Čisto osebna izkušnja, nič posebnega, hihi.

Sem še kaj pozabila? Upam, da je bilo to zanimivo in lahko poletno branje.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: Difera (spomin na fotografiranje izpred dveh let).

Comment