1. vzgojni izziv: Soočanje s trmo.

1. vzgojni izziv: Soočanje s trmo.

Ker se starši včasih soočamo z vzgojnimi izzivi, ki jih lahko rešijo samo izkušnje, sem se odločila, da bom vsaki teden na Instagramu objavila en vzgojni izziv, na katerega bomo odgovarjali s svojimi primeri iz prakse. Odziv na prvi izziv, ki se je glasil: “Ukrepanje ob trmarjenju. Kaj narediti? Nočem se dreti, noče tolažbe… Kako naj reagiram?” je bil dober in prav presenečena sem bila, kako dobri in primerni so bili odgovori. Odločila sem se, da bom odgovore, svojo izkušnjo in nekaj predlogov za literaturo o tej temi strnila v blog objavi, da bo pregledno, da bo ostalo na spletu, da si lahko kdorkoli kadarkoli preberi in ker je bolj praktično, kot so objave na Instagram Storyjih.

Odgovori (Citiram; odgovorov nisem slovnično popravljala. 🙂 ):

“Jaz pustim, da se zdere pa da pač ven, potem pa k sebi, objem itd., počakat da se pomiri.”

“Počakati, da se umiri, potem tolažba. Vendar vztrajat pri svojem.”

“Jaz mu mirno povem, da ko se bo pripravljen pogovorit in če potrebuje objem sem tukaj. Ga pustim, da da to iz sebe in v roku minute se večinoma pomiri. Je pa res, da se je šele začela trma. Mogoče ta hud del še pride.”

“Odvisno od starosti. Tam pri enem letu se mi zdi, da rabijo objem. Kasneje pa rabijo vrjetno meje.”

“Pride do mene po objem. Potem se pa tudi za nazaj pogovoriva kaj je bilo.”

“Umirjen pogovor. Objem. Umaknit od mesta frustracije v mirno okolje.”

“Vprašam ga: si zdaj jezen? Žalosten? Povem, da ga imam rada, ampak mora narediti xy…”

“Js ji začnem šepetat v uho lepe stvari in da me sliši se pomiri…to nadaljujem dokler izpad ne mine.”

“Dihi z mano, dihi, dihi z mano. Zato nas pri porodu naučijo dihanja. Ostat blizu, bit miren.”

“Poskusit preusmerit pozornost.”

“Glede trmarjenja. Ko enkrat razumeš, kaj se takrat v otrokovih možganih dogaja in zakaj je to “trmarjenje” za njegov razvoj zelo pomembno, je zadeva zelo preprosta. Nudi mu videnost, bodi tu zanj in ga res vidi in sliši. Npr.: Vidim da ti nočeš tega. Vidim da ti je to zdaj zelo pomembno in res nočeš tega. Ko se bo otrok počutil zares videnega in sprejetega, se bo povezal z njegovo desno stranjo možganov (čustveno stanje) in šele nato preko tega z njegovo razumsko levo stranjo možganov. Ko je v afektu, ne gre direkt na razum, to ste najbrž že vsi v živo sprobali. Pomislite kaj se v vas dogaja, ko npr nekaj “trmarite” možu. Vi samo želite, da bi vas res videl. Da bi vas videl, kaj in zakaj vam je v tistem trenutku pomembno. Ne da bi vas razumsko nadrl. Same veste, da je končni rezultat dejansko pomemben – ko se boste počutile zares videne in sprejete take kot ste z vsemi čustvi, se bosta lahko pogovorila, zakaj nekaj v tem trenutku ni mogoče izvest. Ta tehnika deluje popolnoma vsakič, sprobano. Deluje pa samo, če mama (ata) najprej umiri sebe in mirno pristopi k otroku, da mu zrcali njegovo stanje.”

“Živijo! Prvi izziv je trenutno naša največja težava. Moj 4-letnik je grozno trmast in ponavadi za najbolj pomembne zadeve. Morda je kriv prihod dojenčka in se tako kaže njegovo ljubosumje, ne vem. Skratka, najprej poskušamo z lepo besedo, razlago, objemom, nato izpad ignoriramo, potem spet poskusam z razlago in crkljanjem. Poskušam biti mirna, čeprav v meni vre. V glavnem, včasih pride do začasne kazni, prepovedi. Ne vem pa, če delamo prav, bi mi prišel prav kak nasvet, ker moj sinko prav išče prepire za najbolj vsakdanje stvari. Recimo, da ne želi pospravit igrač in se zato dere, potem jih pospravim jaz in se potem dere, ker jih želi sam. Začaran krog.”

Z vsemi odgovori se strinjam in všeč mi je, da je poudarek na tem, da naj starš ostane miren. Otroci v prvih letih rasti in razvoja še ne znajo kontrolirati svojih čustev, zato velikokrat pride do “trmarjenja”, upora, jeze, kričanja ipd. in ker to v nas prebudi negativne občutke in čustva, ki jih morda še sami nismo in ne znamo primerno predelati, sprejeti, izraziti, smo tudi mi vznemirjeni, jezni ipd., tako da je res pomembno, da se tudi mi soočimo s tem in s svojim zgledom ter mirnostjo pokažemo otroku, da smo tukaj za njega, pa čeprav samo sedimo ob njem in nič posebnega ne naredimo. Po mojih izkušnjah bo to dalo otroku možnost in svobodo, da se sooči s tem, kar čuti in se bo umiril. Morda bo tudi potem, ko se bo umiril, še vedno vztrajal pri svojem, ampak bo pa v tistem trenutku primeren čas za pogovor. Ker je težko na kratko napisati res vse, naj ostane pri tem, spodaj pa so predlogi za nadaljnje branje.

Moje blog objave na podobno temo, ki bi vam lahko koristile: Vzgoja triletnika (threenager), Petletnik, O otrocih z močno voljo.

Literatura: Knjige o vzgoji.

Z ljubeznijo, Mama.

Odgovori

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen

X