Petletnik

Petletnik

Zelo dobro se spominjam trenutka, ko sem bila z Aljažem pred leti na otroškem igrišču in slučajno opazovala druge otroke. Aljaž je bil takrat star leto in pol, skoraj dve, ostali otroci pa so bili starejši. Stari so bili kakšna štiri, pet ali šest let. Čudila sem se temu, kako je Aljaž ubogal in kako je bil vljuden in prijazen. Starejši otroci so kričali, brezglavo tekali okoli, odgovarjali staršem, preslišali navodila in, tako čisto po domače rečeno, bili “poredni”. Ni mi bilo jasno, zakaj je med njim in starejšimi otroki takšna razlika. No, zdaj razumem in mi je vse kristalno jasno, hihi. Niso nujno krivi slaba vzgoja, preohlapno postavljene meje in premalo pozornosti. Z vsem tem sem se vedno trudila (in se trudim še naprej) pa imam doma še vseeno uporniškega, (pre)glasnega in zadirčnega petletnika (ena mamica se je odlično izrazila, ko je rekla, da se obnašajo, kot da bi pojedli vso pamet tega sveta). Po prebiranju razne literature in pogovoru z mamicami, sem ugotovila, da gre za še eno obdobje, ki ga otroci morajo dati skozi. Razumem ta obdobja in to, da se iz vsakega takega obdobja, otrok ogromno nauči in je nato še bolj socializiran in lepše vzgojen (če smo uspešni pri svojem poslanstvu in vztrajamo s svojimi mejami še naprej), a sem jih počasi že sita. Najprej obdobje osamosvajanja po prvem rojstnem dnevu, potem obdobje “the terrible twos” in “horrible threes” in potem že misliš, da se je situacija umirila, pa pride obdobje pred šolo, ko se že malo preveč zavedajo samih sebe. Sicer nisem zasledila posebnega angl. izraza za obdobje v katerem je Aljaž, ampak zlahka bi ga poimenovala kot “unbelievable fives”. Včasih se obnaša res neverjetno. Če si to obdobje težko predstavljate, ker je vaš otrok še manjši (ali pa je tako miren, da nobenega od obdobij še niste in ne boste doživeli), si preberite spodnjo primerjavo enoletnika in petletnika in takoj vam bo jasno, zakaj se gre. Gre za vsakodnevne izzive, s katerimi se trenutno srečujemo (na tri različne načine, tukaj manjka naša trmasta triletnica).

Situacija 1: Čas je za pospravljanje igrač.

Aljaž: Užaljeno in razburjeno: “Ne, ne bom! Nočem! Ti boš pospravila!” Vda se čez nekaj minut, ko vidi, da ne bom popustila, a še vedno sopiha in se pritožuje.

Jakob: Priplazi se do škatle z igračami, jih počasi zlaga noter in potem spet ven in potem spet noter, dokler ga ne ustavim in pohvalim za dobro delo.

Situacija 2: Za večerjo je kremna juha iz bučk in kos črnega kruha.

Aljaž: “Kaaaaaaaj? Mami jaz ne jem bučk! Daj mi beli kruh. Belega bom jedel, tega pa ne bom. Če narediš palačinke, bom poskusil, če ne, pa ne.” Vztrajno poskuša naprej: “Mami naredi palačinke, no!” “Sem ti rekel, da jih naredi!” Po pol ure se vda in poje pol juhe ter kruh.

Jakob: Poje dva krožnika in svoj kos kruha in zraven mljaska :”Njam njam!”.

Situacija 3: Naročim: “Prosim, prinesi mi skledo iz omare!”.

Aljaž: “Ne bom!” Nadaljuje: “Ne vem kje je in je ne bom iskal!” Jaz: “Aljaž, tako se ne obnaša, prinesi mi skledo!”. Aljaž ponavlja kot papiga in se afnari: “Aljaž, tako se ne obnaša! Bljaaaa!”.

Jakob: Odpre omaro in mi prinese VSE sklede.

Situacija 4: Otroci skačejo po kavču in jaz jih opozorim, da naj prenehajo. Resno in jezno grem proti kavču.

Aljaž: Začne se glasno smejati in mi pobegne.

Jakob: Se mi smeji in z glavo kima ne-ne ter ubogljivo spleza s kavča (veščina, ki jo je usvojil pred parimi tedni).

Saj me razumete, ne? So dnevi, ko se resno sprašujem, kaj delam narobe, in dnevi, ko preizkušam vse možne taktike, da bi se temu obnašanju izognili. Zdaj, okoli polne lune, je zelo naporno. Ker nam je uspelo prebroditi že vsako “zanimivo” razvojno obdobje, bomo zagotovo tudi to, ampak ne bo pa enostavno. In vsak enoletnik zraste v petletnika (in pred tem še v dveletnika in triletnika…), tako da bo še dolgo zanimivo. Upam, da bo moja naslednja objava o pet in šestletnikih že v povezavi z nasveti za lažje preživetje tega obdobja in da bom natuhtala kaj pametnega. Zara je še vedno v obdobju svojeglavosti in v vsaki zgoraj navedeni situaciji, bi ona zagotovo odvrnila “Ne morem!” in zajokala. Ni smešno, ampak je, haha.

Dragi moj Aljaž, ne glede na tvoja obdobja in težki karakter, te imam neskončno rada. Hvala, ker si in ker me boš ponovno naučil nekaj novega.

Z ljubeznijo, Mama.

Foto: NLP Studio.

X